V torek, 15. decembra 2009, je v GEOSS – Geometričnem središču Slovenije v Spodnji Slivni pri Vačah potekala razprava o domoljubju, ki jo je vodil predsednik države. V debati Domoljubje je preživet koncept so debatirali naš četrtošolec Žan Žveplan, Ana Stritih iz Gimnazije Ledina ter Tim Jauševec in Damjan Denkovski iz Druge gimnazije Maribor.
Mnenja naših dijakov in dijakinj sta predstavila Maja Pen in Marko Petriček.
Domovina. Dežela mojega rojstva, mojega odraščanja. Dežela, katere ljudje so, kljub svoji majhnosti, vedno iskali in na koncu tudi našli pot v sedanjost.
Velikokrat se vprašamo, kaj imamo skupnega. Kaj povezuje prav slehernega izmed nas? Najmočnejšo vez predstavlja jezik, v katerem lahko rečem: midva. Povezuje nas zelena krajina v nedrju Evrope. Povezujejo nas kurenti, suha roba, Kekec, Avseniki, nogometna reprezentanca, Trubar, Prešeren, Žižek in še nešteto drugih stvari.
Naš narod je skozi čas vztrajno stopal proti samostojni državi, vendar o dogodkih osamosvojitve mladi ne vemo skoraj nič. Ne prepoznamo se več v Kranjskem Janezu. Zakaj? Mladi velikokrat vidimo le slabe plati, saj mediji v iskanju senzacij velikokrat škodijo narodni zavesti. Domoljubje se morda zdi preživeto, ker ga nekateri spremljajo z odporom, vendar moramo vedeti, da ga moderna popkultura nikakor ne spodbuja. Šolski sistem pa površno pozablja poudarjati stvari, na katere smo lahko ponosni: na vse izumitelje, znanstvenike in filozofe. V procesu izobraževanja bi morali poudariti dosežke našega naroda in vsem nam mladim pokazati, da naša majhnost nikakor ni merilo za kvaliteto.
Zgodbe knjig in staršev nam pripovedujejo tudi o slabih plateh naše preteklosti. Čeprav vemo, da vse ni popolno in da smo kot narod večkrat naredili napake, nas mora krepiti dejstvo, ki ga nihče ne more izpodbiti: Še vedno smo tu! Zato, ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje. Smo Slovenci.
Velikokrat se vprašamo, kaj imamo skupnega. Kaj povezuje prav slehernega izmed nas? Najmočnejšo vez predstavlja jezik, v katerem lahko rečem: midva. Povezuje nas zelena krajina v nedrju Evrope. Povezujejo nas kurenti, suha roba, Kekec, Avseniki, nogometna reprezentanca, Trubar, Prešeren, Žižek in še nešteto drugih stvari.
Naš narod je skozi čas vztrajno stopal proti samostojni državi, vendar o dogodkih osamosvojitve mladi ne vemo skoraj nič. Ne prepoznamo se več v Kranjskem Janezu. Zakaj? Mladi velikokrat vidimo le slabe plati, saj mediji v iskanju senzacij velikokrat škodijo narodni zavesti. Domoljubje se morda zdi preživeto, ker ga nekateri spremljajo z odporom, vendar moramo vedeti, da ga moderna popkultura nikakor ne spodbuja. Šolski sistem pa površno pozablja poudarjati stvari, na katere smo lahko ponosni: na vse izumitelje, znanstvenike in filozofe. V procesu izobraževanja bi morali poudariti dosežke našega naroda in vsem nam mladim pokazati, da naša majhnost nikakor ni merilo za kvaliteto.
Zgodbe knjig in staršev nam pripovedujejo tudi o slabih plateh naše preteklosti. Čeprav vemo, da vse ni popolno in da smo kot narod večkrat naredili napake, nas mora krepiti dejstvo, ki ga nihče ne more izpodbiti: Še vedno smo tu! Zato, ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje. Smo Slovenci.
