Have Fun Club na Explosive!FESTIVAL-u

HFC nazaj v resničnost, Festival!EXPLOSIVE povzročil eksplozijo idej!

Kdo bi si mislil, da je sedenje ob taborniškem oglju, obkroženem  s šotori po celem gledališču, s skupino ljudi, ki se gredo neke igre in zvoki in šumi, ki naj bi bila neka glasba tudi gledališka predstava. Kot opazovalec iz občinstva si popolnoma zmeden in osupel, z enim samim vprašanjem, kaj je pa to. Čudiš se in ne veš ali bi vstal in odšel, vse dokler te nekdo on ˝igralcev˝ ne povabi bodisi od taborniški ogenj ali v šotor, ker ne veš kaj te čaka. Če se pa le opogumiš pa lahko doživiš nekaj čisto drugega (eni so te odpeljali na enkratno fantazijsko potovanje, drugi so te povabili na ples v šoto, tretji so ti povedali zgodbo o svoji deželi (Afganistan)), ves ta čas pa nas je spremljala ˝glasba˝ iz lonca, grebelj, žlebov … (Zvok je imel različno pot, vse je bilo elektronsko vodeno). Ali so to novi trendi. Niti vedeli nisva pri čem sva sodelovali. Dokler ni znani režiser Jörg Holkenbrink v delavnici Tuje iz vzornega kota publike prikazal akcije in delanja umetnosti gledanja. Iz njegove predstavljene tehnike je bilo je razvidno, da je bolj pomembna refleksija o predstavi, kot predstava sama. Naslednje delavnica je bila razširiti umetnost gledanja. Gledališka skupina ˝Theater der Versammlung˝ je prikazala, kako se predstava spreminja glede na odziv publike.

V ponedeljek popoldan 19. 9. 2011 smo v gledališču Junge Akteure Bremen videli uprizoritev ˝Arabische Jasmin˝, predstavo, ki govori o mladi generaciji, ki so jo prikrajšali za sanje, za prihodnost, za ideale, kajti obkrožujejo jih vojne, ekonomska kriza in negotovost. To še ni bilo vse, sledilo je odprto gledališče.

20. 9. 2011 je poleg delavnic gostovalo Mladinsko gledališče iz Zagreba s predstavo ˝Generacija 91-95˝. Predstava o nesmislu vojne, na področju bivše Jugoslavije, s pravim orožjem in vojaškimi uniformami. Predstava je bila nabita s čustvi, da je občinstvo ostalo pod močnim vtisom še nekaj časa po predstavi. Ta predstava je pokazala, da čeprav so bili mladi, so bili več kot profesionalni.

V sredo je gostovala gledališka skupina iz Belgije s predstavo Prvi koraki na belem platnu. To je plesna predstava, kjer igrajo trije otroci v starosti od 10 – 12 let, ter 2 odrasla. Govori o nasprotujočih potrebah otrok in odraslih. Ta lirična predstava, ki se te od srca dotakne, čeprav, tako mladi, so bili izjemno profesionalni in avtentični. Če se kvaliteta predstave meri po tem, koliko o njej razmišljaš, potem je bila to zelo dobra predstava.

Za konec pa še predstava Zapleši v prihodnost, skupine Junges Pottporus, mladi plesalci v strarosti od 16 – 31 let, ki želijo dati pečat Porurski pokrajini. Ples je za njih njihov osebni način, da izrazijo in da se predstavijo in da pozabijo na svoje probleme. Ples je njihovo življenje. Kot sami pravijo ples je za njih njihov drugi jaz in sestavni del njih. Za konec je bil na željo vseh izpeljan spektakel, ponovitev predstave ˝Grafitti˝. Večer se je zaključil eksplozivno, kot se za festival tudi spodobi.

Karen Polimac

Od 15. do 22. septembra v Bremnu v Nemčiji poteka ˝Explosive!FESTIVAL˝. Festival je poln predstav, družabnih dogodkov in ustvarjalnih delavnic. Tudi midve sva se udeležili ene od teh delavnih in sicer Machina eX, kjer se soočajo računalniške igre in gledališče. Prvi dan delavnic je minil v znamenju iger, ki smo se jih igrali, ko smo bili mali ampak smo jih morali preoblikovati, jih dodati pridih sedanjosti, tekmovalnosti jim dodati elemente gledališča. Skozi ves dan smo spoznavali nove ljudi, iz vseh koncev sveta. Zvečer smo odšli na predstavo, ki pa je kot vse na tem festivalu popolnoma netipična za gledališče. V predstavi smo namreč pekli pizzo, pripravljali limonado in storili vse potrebno, da smo večer preživeli v sproščenem vzdušju. Hitro smo ugotovili, da je to festival eksperimentalnega gledališča in da bodo vse predstave grajene malo drugače, kot smo jih vajeni. Drugi dan je sva si ogledali mesto in videli najbolj znani kip celega Bremna. Kot vsi ostali sva pričakovali, da je to nek ogromen kip sredi mesta, je pa to samo majhen kip, ki stoji na vogalu mestne hiše. Seveda nisva izpustili priložnosti, da bi se dotaknili leve noge oslička in si nekaj zaželeli, kajti želja naj bi se zagotovo izpolnila, pravi tradicija. Ker je bila sobota je bilo povsod polno stojnic s cvetjem in staro mestno jedro je bilo še lepše. Hoja po mestu te hitro izčrpa in kaj kmalu smo sedeli v jedilnici, da bi nadoknadili izgubljene kalorije. Potem pa spet nekaj prostega časa, popoldan je bila krajša predstava, kjer smo tudi sami sodelovali in sicer rešiti smo morali moškega tempirane bombe, ki mu je bila nastavljena, zvečer pa smo si ogledali še predstavo, ki je prestavljala različne zvoke in šume. V stavbi, kjer poteka festival je vsak večer tudi kakšen koncert in ta večer so nastopali gostje iz Francije, ki so bili res odlični. Ura je hitro minevala in potrebno je bilo domov spat in si nabrati novih moči za nov dan. Naslednje jutro ni izgledalo nič kaj prijazno. Ko si pogledal skozi okno si videl dežne kaplje, ki so polzele po steklu. Amelie, najina gostiteljica v tem tednu pravi, da to ni nič posebnega za Bremen, tukaj namreč skoraj vsak dan vsaj malo dežuje. Ko sva se odpravljali na kosilo, pa nama je pot že osvetljevalo sonce. V nedeljo je bil tudi zadnji dan delavnic, zato smo se po kosilu zbrali v dvorani in izpilili še zadnje podrobnosti za predstavitev delavnic. Popoldan in večer sta hitro minila in kmalu sva bili doma. Kjer so potekali še zadnji pogovori z Amelie, kajti v ponedeljek odhaja in bova v stanovanju ostali sami. Pogovori so se precej zavlekli in kaj kmalu smo utrujene popadale v posteljo.

Zapisala: Janja Kamenik

 

Pojdi na vsebino