GLASUJTE za NAJ kratko zgodbo!

Do vključno četrtka imate čas, da preberite vseh devet zgodb in izberite tisto, ki si po vašem mnenju zasluži naziv NAJ kratka zgodba 2011.

Glasovnice dobite v knjižnici.

Zmagovalca (po izbiri dijakov in strokovne komisije) bomo razglasili v petek, 2. decembra, 3. šolsko uro na prireditvi Ta veseli dan kulture v knjižnici.

Vabljeni.

V nadaljevanju poiščite posamezne zgodbe, jih preberite in  glasujte.

• Jagodna polja
• Končno jaz
• Konec
• Ujetnica bolečine
• Krvava reka
• Morje jeznih dežnikov
• Pismo tebi
• Sončkov zahod
• Tisti torek … ali Očeta sem zatajila

JAGODNA POLJA

Zamisli si, kako domišljija pleše z jagodnimi polji, in okvirno boš videl moj pogled na svet.

Vsi imamo svoje skrivne fantazije. Različne. Umazane. Debele. Mastne. Nedosegljive. Popolnoma nelogične. Morda pohotne? Odvisno od posameznega živega bitja, ki se zaveda sam sebe in tega, da živi, vsega sranja in nepravice, zaveda se tega, da bo nekoč preminil med in pred svojimi ljubljenimi. To je moja definicija človeka. Torej, vse je odvisno od človeka.

Nekega večera sem ga čakala v sobi 203. V svoji nad kolenom kratkim rdečim krilcem s komaj vidnimi tankimi naramnicami na ramenih. Bilo je tako preprosto, da je bilo že zaradi svoje preprostosti nekaj posebnega. Ker nisem našla čevljev, sem bila bosa. Moje žitno zlate lase sem si rahlo nakodrala in si par pramenov las zadaj spela z majhno špangico.

Ne vem, zakaj, ampak imela sem občutek, da ga čakam zadnjikrat. Da bom ta večer zadnjikrat imela njegove prstne odtise po celem telesu. Da bom ta večer še zadnjič občutila njegovo toplo sapo na mojem vratu. Da se bom ta večer še zadnjikrat utopila v nebu njegovih opojnih objemov. Da se bom ta večer še zadnjikrat napila njegove posebnosti in poljubov.

Potrkalo je.

Ker sem založila čevlje, od razburjenja, da je prišel, pa sem popolnoma pozabila, da sem bosa, in sem takšna, kot sem bila, odhitela odpret vrata. Zagledala sva se drug drugemu v oči. Njegove velike globoke rjave oči. Če bi jih gledala še kakšno minuto, sem prepričana, da bi se v njih utopila. S šopkom marjetic v rokah se mi je smehljal, vendar ne tako kot ponavadi. Smehljal se je nagajivo, kot da bi mi hotel z nasmeškom nekaj povedati. Pogled usmeri v tla proti mojih stopalom in nazaj vame, me prime za brado in nežno poljubi na usta. Prešinilo me je, da nimam čevljev, a se po pravici povedano nisem pretirano sekirala. V njegovem nasmešku sem videla, da mu je všeč, zato se nisem obula.

S šopkom marjetic me poboža po licu in zašepeta: »Sproti sem jih nabral zate. Spominjajo me nate. Tako majhne, čutne, nežne, navihane, z voljo do cvetenja. Dajejo mi občutek, kot da mi govorijo, da me ljubijo.«

Oči se mi orosijo in cmok v grlu je zadušil pot glasu iz grla. Tesno sem ga objela, ker sem imela občutek, da moja omehčana kolena ne bodo zdržala skromne teže mojega telesa. Nasmehnem se mu.

»Vate se zaljubljam vsak dan znova in znova. Z vsakim nasmehom si lepša.«

Vstopi v sobo. Kot sonce jo je osvetlil s svojo pojavo, in pomislila sem: «O bog, kako ga ljubim …«

Naramnica mi počasi zdrsne z ramena. Sama tega nisem opazila, on pa je. Z zapeljivim srkajočim pogledom me poljubi na vrat. Pa še enkrat. Pa še enkrat. Ustnice mu drsijo po mojem licu do mojih ustnic. Z jezikom mi poboža jezik. S kolenom ga žgečkam vsepovsod, dokler cirkulacija pri njem ne naredi svoje. Cela drhtim. Ko sva na višku strasti, se umakne in se usede na tla. Kako je lep v svoji čudaškosti. Usedem se poleg njega in si v lase vtaknem marjetico.

»Imaš rada jagode?« me vpraša, čeprav že od nekdaj ve, da so mi najljubše, da bi, če bi mi jih dali v posodo brez dna, dno garantirano našla.

»Me ljubiš?« mi spolzi iz ust.

»Ljubim te tako, da bi zate svet spremenil v sama jagodna polja. Da bi te lahko vsak dan gledal, kako si sladka, ko jih ješ, kako rdeče so tvoje ustnice, ko ugrizneš vanje, kako odsevajo v tvojih jagodnih očeh.«

Znal je izpolniti vse moje fantazije. Čutil me je. Čutil je vsak moj vdih in izdih, vsak moj drhtljaj, vsako mojo misel. Vedel je, kako mi pihati na dušo. Po kolenih sem se priplazila do njega, ga nežno potisnila ob tla, mu počasi začenjala odpirati srajco, hlače, on pa mi je z ramen potegnil še drugo naramnico, me z nohti opraskal po golem hrbtu in potem …

Zbudim se gola na kuhinjski mizi. Sončni žarek, ki se je splazil čez luknjo v roleti, me je pobožal po vekah. Na krožniku vidim pismo.

Pisalo je: »Kupit sem šel semena. Da bom zate posadil cel svet jagodnih polj. Tako te ljubim, da mi škodi. P. S.: Ne spreminjaj svojega naslova.«

Še danes živim v isti hiši, čakam, da bo prišel s šopkom marjetic pred moja vrata, čakam, da bom nekje prebrala, da je čuden mož posadil cel svet jagodnih polj …

KONČNO JAZ

Sovražila sem ta občutek samote. Stala sem sredi sobe, napolnjene z neznanimi ljudmi, a še vedno me je spremljala preljuba samota. Roke sem ovila okoli sebe in si poskusila predstavljati toplino človeka, ki te ceni in te ima rad. Zdrznila sem se od dotiku roke na moji rami. 

»Pridite,« mi je velel ženski glas.

Zamaknjeno sem jo pogledala. Bila je mlada lepa ženska. Imela je modre oči, obrobljene z dolgimi in gostimi trepalnicami. Nos je imela ozek in rahlo privihan. Njene ozke, z nežnim rdečilom namazane ustnice, so se skrivile v posrečen nasmešek. V njenih očeh sem videla, da bi bilo bolje, da bi odmaknila pogled, a ga nisem bila zmožna. Čutila sem, da bi me ta popolnoma neznana ženska lahko vzljubila, če bi imela voljo in zagotovilo, da bi se iz tega izcimilo nekaj dobrega. A ker tega nisem imela, sem preprosto pozabila na to.

Zavohala sem vonj po kavi. Zaželela sem si je. Rahlo me je potisnila v manjši, bel prostor. Zaznala sem še eno osebo, mizo, nekaj stolov in omaro, a se nisem posebej posvečala podrobnostim. Že dolgo me niso več zanimale. Še vedno sem si močno želela kave. Ženska me je posedla na mehak stol in me pustila samo. Zaželela sem si, da bi imela dovolj moči v roki, da bi jo zadržala ob sebi.

»Kako se počutiš?« je vprašal globok moški glas.

Dvignila sem glavo in počakala nekaj minut, da se mi je vid zbistril.

»Dobro,« sem odvrnila, nekaj časa držala pogled z njim in ga potem spet spustila v naročje. Nisem marala tega moškega. Vedno me je pričakal s tistim bedastim nasmeškom in z zlaganim, vedrim glasom. Njegove sive oči so mi vedno segle naravnost v notranjost, v moje misli. Živel je za to službo. Živel je za to, da mi je lahko vsak drug dan zagrenil življenje z vedno enakim vprašanjem »Kako se počutiš?«

»No, pa poglejva, če se je kaj spremenilo.«

Vstala sem in počasi stopila v kot sobe, ki ga nikoli ne bom pozabila. Na steni je visel prav beden plakat z nekim svetlolasim dečkom, ki se mi je režal v obraz in mi ponujal raznobarvne bombone v različnih oblikah. Ob tem se mi je kar želodec obračal. Sezula sem si čevlje in bosa stopila na hladno ploščad. Gledala sem v svoja stopala. Niso mi bila všeč. Poslušala sem prasketanje kovinske krogle ob kovinsko palico.

»Razočaran sem nad tabo, hčerka moja,« je zamrmral in počasi odkimaval z glavo.

»Obuj se in sedi,« mi je še velel in sedel nazaj na svoje mesto za belo mizo z nekaj papirji in fotografijami. Tam so vsi izgledali tako srečni in povezani med sabo.

Pobrala sem čevlje in sedla. Raje sem hodila bosa. Imela sem občutek prizemljenosti. To mi je bilo všeč.

 »V soboto si imela 41 kilogramov. Danes bi jih morala imeti že malo več. Izgubila si jih. 40,5 kilogramov. Veš, da to zate ni dobro. Še posebej ne sedaj.«

Zaprla sem oči in hotela sem, da utihne. Nisem hotela kar naprej poslušati tega. Vsako minuto me je moje telo opominjalo na to. Nisem hotela tega poslušati še tukaj.

»Sestri bom naročil, naj pokliče tvojo mamo. Peljati te mora v bolnišnico.«

Ko je to izrekel, sem sunkovito dvignila glavo in odkimala.

»Ne. Ne moje mame,« sem zašepetala.

Prepletel je prste in se naslonil na mizo. Namenil mi je enega tistih njegovih globokih pogledov in pričakoval moje pojasnilo. Nisem mu ustregla. Še sama nisem dobro vedela, zakaj nisem hotela svoje mame poleg. S tem sem se hotela soočiti sama.

»No, potem pa ti moram povedati, da boš morala na dodatne preiskave.«

Po krajšem premoru je nadaljeval: »Boš zmogla sama?«

 Pokimala sem, čeprav je vse v meni kričalo NE. Podal mi je nekaj listov in stopila sem iz sobe. Lepa ženska je sedela za pultom in me urejala neke papirje. Nasmehnila se mi je, ko je opazila, da jo gledam.

»Si dobro?«

Brez odgovora sem stekla ven, na ulico. Vame je butnil gost onesnažen zrak, ki je čisto vsakemu počasi zastrupljal  pljuča in ga ubijal. Smrad mi je pognal adrenalin po žilah in pričela sem teči. Nisem se menila za jezne klice in kletvice, ki so se kar vrstile za mano. Nisem se menila za ljudi, ki so se zabijali vame, niti ko me je zalila vroča tekočina, po vonju sodeč češnjev čaj. Samo tekla sem. Ustavila sem se šele, ko sem prispela na travnik.

Počasi sem hodila med travo in rastlinjem. Kmalu sem prišla do dreves. Njihovo ostro lubje mi je rezalo dlani in kmalu sem pričela puščati krvave madeže za sabo. Podplati so me pričeli skeleti, a mi to ni nič pomenilo. Vedela sem, da se bo to zacelilo. A moje notranje bolečine se nikoli ne bodo. To sem se že zavedala, ko so ljudje še upali in iskali rešitev. Ljudje kot sem jaz, se tega zavejo veliko prej kot drugi. Čeprav mogoče tega ne pokažejo.

 Prišla sem do svojega najljubšega mesta. Jase, obsijane s sončnimi žarki. Legla sem v mehko travo in zaprla oči. Sonce me je božalo in mi odvzemalo bolečine. Bila sem srečna, vsaj za nekaj minut. Še preden sem se zavedala, mi je po licih pritekla solza. Pustila sem jo. Naj moči moja izsušena lica in tanko, suho kožo. Mogoče ju bo pozdravila. Hotela sem veliko vode, da bi se lahko potopila in pozdravila svoje telo, kot to naredijo rastline. A kmalu je mojo fantazijo prekinila kruta resničnost. Moje telo ne bo nikoli več popolnoma zdravo. Prezirala sem svoje roke, ki jo štrlele iz mojega trupa kot neki posušeni palici. Svoje noge, ki jim sploh ni več možno reči noge. Trebuh, pri katerem sem lahko občutila svoje notranje organe. Svoja rebra. In nenazadnje, svoj obraz. Ustnice so bile suhe in razpokane, oči so se mi v zadnjih mesecih poglobile in povečale, ličnice, ki so tako izstopale. Sovražila sem se. Sedaj.

Sonce je že zahajalo, ko sem se vrnila nazaj v mesto. Listi, ki mi jih je prej dal tisti moški, so bili popolnoma pomečkani in raztrgani. Ko sem prispela v še eno stavbo, ki sem jo sovražila, sem pred žensko za pultom vrgla tiste liste. Ta mi ni bila všeč. Bila je majhna zalita rdečelična ženska, ki je izgledala, kot da se bo vsak čas zadušila. Pospremila me je k stolu in mi naročila, naj jo počakam.

Čakala sem in zdelo se mi je, da je minilo že več ur. Končno je prišla, za njo pa nek visok temen moški. Običajno bi me zanimalo, kdo je to, a zdaj mi je bilo popolnoma vseeno. Najprej me je okaral, ker sem zamujala, in ko sem se prikazala, sem prinesla pomečkane liste in sebe, kot da bi ušla iz gozda. Nasmehnila sem se.

Zmajal je z glavo in mi pomignil, naj mu sledim. Odšla sva v temno sobo, ki je imela na sredini mizo in nekaj aparatov, ki so oddajali čudne zvoke. Legla sem in moški mi je na senci namestil hladna plastična obročka, ki sta bila povezana z enim od aparatov.

»Sedaj se pa samo sprosti in se ne premikaj,« mi je še naročil, potem pa izginil v sosednjo sobo.

Nikakor se nisem mogla sprostiti. Živce mi je paralo tisto piskanje in tuljenje aparatov. Končno je bilo konec in moški me je popeljal v svojo pisarno. Slike je namestil na svetlečo tablo in si jih ogledoval.

Večkrat je zmajal z glavo in izpustil tihi: »Jezus.«

Sama sem z očmi iskala nekaj, kar bi mi dalo odgovor na njegovo jamranje, a se nisem čisto nič znašla.

»Povečal se je. Veliko bolj, kot smo načrtovali,« je nazadnje rekel in sedel.

»Koliko?«sem tiho izdavila.

»Težko je napovedati,« je začel mencati.

»Koliko?« sem vprašala ostreje in ga zabodeno pogledala.

»Nekaj tednov ali dni. Priporočam ti, da povemo tvoji mami in da ostaneš v bolnišnici.«

Vstala sem in odšla proti vratom.

»Nikoli ne bom umrla v tem zanikrnem prostoru,« sem še z gnusom rekla in odšla.

Stekla sem domov.

Mama je v mojem pogledu videla odgovore na svoja neizrečena vprašanja. Komaj je zadržala solze. Objela me je in samo tiho pela pesem, ki mi jo je pela, ko sem bila še punčka. Ko sem bila še brez skrbi. Ko sem bila še zdrava.

»Kje?« je zašepetala in vedela sem, da se pogovarjava o mojem pogrebu.

»Povsod,« sem odvrnila.

Pokimala je in mi objela obraz. Pustila sem ji, čeprav je dobro vedela, da sem sovražila dotike.

Bila je sreda. Deževalo je.

»Pojdiva ven,« sem ji rekla.

Čutila sem, da se bliža.

Moj konec.

Pokimala je in mi pomagala nadeti plašč ter me obuti.

Odšli sva na jaso. Pričelo je liti, grmeti in strele so osvetljevale nebo.

»Bolje bi bilo, če bi se vrnili in prišli nazaj jutri,« je predlagala mama.

Zadržala sem jo in jo pogledala. Obstala je. Ne vem, ali je jokala ali so bile tisto kaplje dežja.

»Pridi,« sem rekla in jo popeljala do svojega malega raja.

Pogled je bil nebeški. Drevesa so zadrževala dežne kaplje. Ko je zagrmelo, je streslo tla in drevesa so spustila lahen tuš nadte. Zasmejala sem se. Prijela sem jo za roki in jo zavrtela. Radostno se je zasmejala in počutila sem se srečno. Nazaj zdravo. Legla sem na mokro travo, na blato in gledala, kako so se mi bližale kapljice dežja.

Mama je legla poleg in me prijela za roko.

»Rada te imam, mama,« sem zašepetala in okusila osvežujoč dež.

»Tudi jaz tebe, ljubica,« je rekla in glas se ji je zatresel.

»Ne skrbi zame. Poletela bom, kot ptica, kot seme in ponovno bom zaživela nekje drugje. Zrastla bom v čudovito zdravo drevo, ki bo dovolj močno, da bo kljubovalo vsakomur in vsem. V tem trenutku pa potrebujem tvojo moč. Preden grem, moram vedeti, da boš v redu.«

»Kako si lahko tako močna?«

Nasmehnila sem se: »Saj nisem. Me vidiš? Krhka sem kot posušena vejica. Zunanjost je enaka notranjosti, v mojem primeru.« To je bilo zadnje, kar sem bila zmožna reči. »Obljubi, da boš v redu.«

»Obljubim,« je z odločnim glasom rekla in me pogledala.

Močno me je zabolelo v glavi. Zaprla sem oči in pričela globoko dihati.     A še vseeno sem se morala nekaj prepričati: »Obljubi, da si boš kupila veliko rož in da boš obiskovala to jaso. Nočem je pustiti same.«

»Obljubim,« je ponovila z enako odločnostjo.

Bila sem zadovoljna, srečna in vesela. Lahko sem odšla.

»Mama?«

»Ja, ljubica?«

»Bi mi lahko zapela pesem?«

»Seveda.«

 In je začela. Nežna melodija me je ponesla v preteklost. Vsi moji spomini so prišli na dan. Tudi tisti, na katere nisem bila tako ponosna, a bili so del mojega kratkega življenja. In vesela sem, da sem jih doživela.

Zavila me je nežna roka vetra. Kapljic nisem več čutila. Bolečina je izginila in čez usta se mi je razlezel nasmešek. Preprost, čist in zadovoljen nasmešek. Odprla sem oči in zagledala širen prostor. Vsepovsod so bile rastline in drevje. Slišala sem slap in stekla sem tja. Pogledala sem v čisto vodo. Bila sem tista prava jaz. Ravno prava. Vedela sem, da sem na koncu. Končala in hkrati začela živeti življenje.

Srečna.

Vesela.

Samo jaz, brez tujkov v moji glavi.

Končno jaz.

KONEC

  »Ne delaj mi tega, no! Če te ne bo ob meni, me bo konec! Prosim … Naj te prosim na kolenih? Res te ljubim, zate sem pripravljena žrtvovati vse. Naredila bom vse, kar boš hotel! Samo ne odidi! Ne puščaj me same!«

»Pusti me že enkrat, no!«

S temi besedami me je odrinil stran. Ker pa sem se ga še vedno oklepala, me je udaril. Udaril. Udaril v obraz, nato pa tako močno odrinil od sebe, da sem padla po tleh.

Postavil se je pred mano in me zviška gledal. »Pa si dobila, kar si iskala! A si zdaj srečna?! Saj si si zaslužila. Že zdavnaj. Kaj se pa obešaš po meni in mi skušaš ukazovati, a? Saj sem svoboden človek! A misliš, da se te bom usmilil, ko se cmeriš tu pred mano kot petleten froc? Zdaj mi pa daj že enkrat mir in me pusti, da grem! Pa da si ne boš slučajno mislila, da bom spoznal, da sem kao naredil največjo napako v življenju, se vrnil k tebi in te na kolenih prosil odpuščanja. To se dogaja samo v pocukranih teve limonadah in romanih. To pa je realnost, mala. To je resnično življenje. Sprijazni se že enkrat.«

Vsa obupana sem stegnila svoje roke proti njemu. On pa je samo stopil korak nazaj in me gledal še bolj zaničljivo kot prej.

  »Ne… Ne hodi… Res te ljubim… Ostani, prosim te… Prosim…« sem z zadnjimi močmi zašepetala.

»Itak… Ostal bom pa ti brisal solzice,« se mi je zaničljivo zasmejal v obraz.

»A si lahko še kaj bolj butastega izmisliš? S tako zgubo, kot si ti, se sploh ne bi upal prikazat pred frendi. Zakaj pa misliš, da sva bila ves čas pri tebi, v postelji, a? Pa še tam nisi bila uporabna za nič. Zgini že enkrat stran, da te ne vidim več. Ja, pusti me že enkrat pri miru! Le kaj mi je, da še vedno izgubljam čas s tako zgubo?!«

Še zadnjič me je prezirljivo pogledal, pljunil v mojo smer in odšel. Odšel za vedno. In niti enkrat se ni ozrl.

Še najmanj pol ure zatem sem vsa objokana sedela na tleh. Preprosto nisem mogla verjeti. Nisem mogla verjeti, da me je zapustil. Pa ravno On! On, ki sem mu zaupala vse, ki sem mu dala vse, za katerega bi naredila in žrtvovala vse. On, moje varno zavetje, On, ki me je vedno znal potolažiti, pomiriti s svojo bližino. Tega nisem mogla, nisem hotela verjeti. Želela sem živeti v iluziji, da je bil to le nesporazum, da bo kmalu prišel nazaj, me nežno dvignil s tal, mi obrisal solze z obraza in me potolažil že s tem, da me bo pogledal s svojimi temnimi, globokimi očmi, v katere sem tolikokrat strmela, v katerih sem se tolikokrat skorajda utopila. Želela sem ohraniti to podobo, to nerealno podobo v svojih mislih za večne čase. Želela sem večno upati, da se bo vrnil k meni.

A preprosto nisem mogla. Upanja nisem našla, pa če sem se ga še tako trudila poiskati. Po glavi so mi odmevale njegove besede. »Utrujen sem… od tebe.« »Tako pa še tam nisi nič.« »Sem bil že z veliko boljšimi, kot si ti.« »Js lahko delam s tabo, kar hočem. Kaj mi pa moreš, zguba kot si ti?!« »Prasica…« »Kak si ti zabita!.« »…s tabo sem bil sam zaradi seksa« »Govoru sem ti, da te ljubim, samo zato, da bi mi dala…« »…drugače pa si čisti nič. Navadna smet. Nikoli me ne bi mogla osrečit, če me še zadovoljit ne znaš.« »…vprašanje, če boš sploh kdaj znala zadovoljit kogarkoli…« »…sramoto mi delaš…« »To pa je realnost, mala. To je resnično življenje.« »S tako zgubo, kot si ti, se sploh ne bi upal prikazat pred frendi. Zakaj pa misliš, da sva bila cel čas noter pri tebi, v postelji, a?«

Te besede so se mi kot nož zarezale v srce. Začela sem premišljevati. Pa saj ima vendar prav! Res sem zguba, nevredna, da bi me kdorkoli imel rad, kaj šele da bi me ljubil. Ne znam osrečiti nikogar. Ne vem, kaj narediti, da bi bil fant zadovoljen z mano. Ni upanja, da bi se zame lahko našel kdorkoli. Nihče me ne bo nikoli ljubil, zgube kot sem. Saj tega tudi ne morem pričakovati od nikogar! Če se kdaj zgodi kaj takega, bo to čudež. Ja, če me bo sploh lahko kdo kdaj imel rad… Saj sem zguba, »prasica«, vse najhujše, kar lahko v ženski najdeš… Sploh nisem vredna, da živim. Nisem vredna, da bi sploh obstajala. To, da sem sploh še živa, je zločin. Nočem živeti. Želim umreti. Umreti, da mi ne bo treba več prenašati te sramote in tega spoznanja, ki sem ga pravkar odkrila o sebi. Sovražim sámo sebe. Zakaj sem sploh še tu? Zakaj se še nisem vrgla pod avto ali v reko, ki teče mimo mesta? Ampak… Še za to nimam poguma. Še ubiti se ne morem. Kakšen slabič sem! Preziram se. Preziram do dna duše. Ni čudno, da me je On zapustil. Kaj bi le On, tako čudovit, popoln, počel z mano, najbolj ničvrednim osebkom na tem planetu? Le kaj? Prav je imel, da me je zapustil. Ah, le zakaj nisem spregledala, preden je bilo prepozno! Če bi ravnala drugače, bi bil morda še vedno ob meni! A tega nisem naredila. Ker sem zguba. Nekdo, ki ga preprosto mora vsak sovražiti. Saj se sovražim – še sama …

            Bil je petek. Bil je najhujši dan mojega življenja. Dan, ko sem izgubila Njega. Njega, enega in edinega, unikatnega, neponovljivega. Njega, ki je moj svet obrnil na glavo in mi pokazal še drugo plat življenja …

KRVAVA REKA

            Zmanjkalo je elektrike. Edina svetloba je prihajala od lune, ki je svetila skozi umazano okno. Zagledala sem petrolejko in vžigalice. Mislila sem, da je bila lunina svetloba grozljiva, a je bila soba v soju blede luči petrolejke še bolj grozljiva.

»Miha!« sem zaklicala.

Odgovora ni bilo. Zopet sem ga poklicala in zopet je edini zvok prihajal izpod mojih prsi. Občutek sem imela, da mi bo srce skočilo iz prsnega koša. Vzela sem petrolejko in stopila na hodnik.

»Miha!« sem zopet zavpila.

Ker ni bilo odgovora, sem se po hodniku odpravila do kuhinje. Ko sem vstopila, sem zajela sapo. Na sredini prostora je stala miza. V njo je bil zapičen nož. Stopila sem bližje. Pod nožem je bil papir. Na njem je pisalo Krvava reka.

Krvava reka je bila Mihova najljubša knjiga. Razgledala sem se po kuhinji – nič nenavadnega. Odpravila sem se v naslednji prostor. Bila je črna soba. V njej je bila črna kovinska postelja. Pod je bil pokrit s temnorjavim parketom. Na vsaki strani postelje je ležala črna preproga. S stropa je visel črn lestenec, s katerega so viseli krvavordeči biseri. Stene so bile rdeče, z oken pa so padale težke črne zavese. Stare slike na stenah so prikazovale obglavljene dvorjane.

Na tleh se je nekaj zalesketalo. Stopila sem bližje. Na tleh so bile kaplje rdeče lepljive – krvi! Odskočila sem. Hitro sem se obrnila, da bi stekla iz hiše. Takrat pa sem zagledala Miho. Če sem natančna njegovo telo. Visel je nad vrati, na zidu ga je držala ena sama sablja. Na tla je tekla kri in se v obliki kače vila proti meni.

»Krvava reka,« sem prestrašeno zašepetala.

Stopila sem korak nazaj. Na moji levi so se nahajala še ena vrata. Brez da bi pogledala, sem stekla proti njim. V temi nisem videla prav nič, saj sem petrolejko spustila na lesena tla. Zaslišala sem krik. Krik smrti. Šele po kratkem trenutku sem se zavedla, da sem to bila jaz. Začutila sem bolečino. Pred mano se je pojavila postava in pred sabo držala meč, ki je obtičal v mojih prsih.

»Krvava reka veže dva človeka,« je rekla postava in izginila.

Obrnila sem se proti Mihu in se zgrudila po tleh. Gledala sem, kako je njegovo telo drselo z meča. Meč ga je prerezal na dvoje. Počasi je rezal skozi prsni koš. Iz telesa so začeli lesti organi. Za trenutek se je meč ustavil pod brado, nato pa prerezal lobanjo, kot da bi bila iz masla. Po tleh se je zlila vsa njegova notranjost. Če mi v prsih ne bi tičal meč, bi bruhala. Svetloba je pojenjala. Življenje mi je s krvjo teklo iz telesa.

Moj zadnji pogled je bil pogled na »reki« najine krvi, ki sta se zlili ena v drugo. V mislih pa mi je donela misel »Krvava reka veže dva človeka.«

MORJE JEZNIH DEŽNIKOV

Na drugem koncu malega mesta, daleč stran od civilizacijskih presežkov in ustvarjalnosti, je stala hiša. Ta hiša je bila res sila nenavadna, a največjo posebnost ji je dajal strah v očeh odraslih meščanov, ko si vprašal zanjo. Kot otrok sem se je bala, kajti strah so mi vtepli v glavo že kmalu po tem, ko smo se s starši preselili. Odkar pa je neki otrok bledozelen prikričal v mesto, češ da je videl duha, pa za hišo velja, da v njej straši.

Moja otroška radovednost me je nekega dne skupaj z drugimi otroki gnala pogledat, »kaj novega tam dogaja«.

Do hiše je vodila široka gozdna pot, označena z velikimi sivimi kamni, ki so se zdeli kakor stražarji, ki te čuvajo, kadar sam stopaš po njej. Morda so pozimi vodili popotnike ali tam živeče, da niso zašli in se izgubili v gozdu.

Ustavili smo se pred visokimi železnimi vrati, ki so malo spominjala na tista s pokopališč, saj so imela ponekod že zarjavele rešetke, zavito okrasje, na vsako stran pa so se nadaljevala s prav tako visoko železno ograjo. Bila so narahlo odprta, nad njimi pa je visel napis »Dobrodošli«. 

Dan je bil sončen in topel, a vendarle nas je oblival mrzel pot, srce nam je divje utripalo v ritmu strahu in nemira. Ampak za vrati nas je čakalo pravo presenečenje. Povsod naokoli se je razprostiralo velikansko dvorišče, poraslo z lepo zeleno travo, veliko raznovrstnostjo rož, ki so se bohotile v vsej svoji lepoti. Sonce jih je obsijalo in vrt je bil videti kakor mavrica, ki je posijala iz senčne in mračne gozdne poti. Ob vsaki strani so rasla drevesa (po mojem laičnem poznavanju vrst so bile jablane). 

Kar obstali smo. Malo zato, ker nismo upali naprej, malo pa zaradi pogleda na vrt, ki bi po mojih predstavah čisto lahko bil tudi rajski. Potem pa je naenkrat nekaj zašumelo v grmičevju rož, vejice so zapokale, zapuhalo je in zavreščalo. Otroci so kriče stekli nazaj skozi gozd, iz grmovja pa je vsa prestrašena izskočila mala črna muca. Histerično sem se zasmejala.

Ko sem se že odpravljala, me je nekaj ustavilo. Bila sem sama in bila sem grozno radovedna. Odločila sem se nahraniti svojo radovednost in se podala raziskovat. Dosegla pa sem ravno nasprotno. Zdaj sem vedela, da v hiši mora nekdo živeti, saj se trava pač ne pokosi sama. A videla nisem žive duše, poleg tiste male muce, ki me je razigrano spremljala na obhodu posestva.

Šele takrat sem si prvič dodobra ogledala hišo. Bila je velika, s podolgovatimi okni in ogromnimi vhodnimi vrati, kakor tiste graščine iz devetnajstega stoletja, kjer so prebivali bogati meščani. Skorajda nisem odprla ust. Malce zlovešče je delovala, piko na i pa ji je dajal majhen okrogel stolpič na desni. Počutila sem se neprijetno, a svoje raziskovanje sem opravičevala s tem, da so bila vrata pač odprta.

Zadaj za hišo sem našla majhen paviljon. Na njem je pisalo: »Morje jeznih dežnikov«.  Nikakor nisem razumela, kaj za vraga to pomeni. Morje jeznih dežnikov. Je to uganka? Sedla sem v paviljon.  Zaprla sem oči.  Navdušena nad mirom, nad vonjem rožic, ki so cvetele okoli mene, in nad muco, ki se je igrala okoli mojih nog, sem obsedela. Čas se je ustavil.

Pogosto sem po šoli zahajala tja. Tisti paviljon sem vzela za svojega. Vanj sem se hodila učit, brat, meditirat, jokat … Nikoli pa nisem nikogar videla, razen tiste muce, ki je v nadaljnjih mesecih postala že bolj mačka. V mestu se je govorilo, da sem čudna, mene pa je kraj popolnoma očaral in zasvojil. Nekaj pa mi vendarle ni dalo miru. Kdo tukaj živi? Nekdo vendar mora. Zato sem šla raziskovat.

Že tedne nazaj sem videla priimek nad vrati, ko sem hotela pozvoniti, pa mi je prst obstal na gumbu. Seveda sem pobrskala po internetu, pa sem našla samo to, da je sedanji lastnik nek uspešen podjetnik, ki pa naj bi živel v Južnoafriški republiki.

Potem sem šla raziskovat zgodovino hiše. Zgrajena je bila leta 1857, podrta 1877, ko je bil ogromen požar, in obnovljena leta 1887. V njej je nekdaj živela madame Meri, ki je imela konje. A nič od tega mi ni pomagalo. Potem sem našla podatek, da se je tukaj zgodila velika poroka, kjer je na dvorišču huda nevihta pregnala vse svate, odneslo jim je dežnike, neznani otrok pa je padel v velik potok ob robu posestva in utonil. Takrat so mu v spomin zgradili paviljon. Članek je bil vzet iz starega časopisa, datiranega v leto 1907.

Zmrazilo me je. Je to tisti paviljon, kjer sem jaz tako rada sedela? Brala sem dalje. Ugotovila sem, da ima od tistega leta hišo v lasti ista rodbina. Nič pretresljivega se ni več zgodilo v njej. Ugotovila sem tudi, da je tri članke napisala ista gospa. Šla sem pogledat, če še živi, in videla, da živi točno v tem mestecu.

Nerada sem s keksi v rokah pozvonila pri vratih. Srce mi je poskakovalo v prsih. Vrata so se odprla. Dobro sem videla zareze časa v njeni koži, ki so na obrazu zarisovale neko vdano otožnost. Oči so bile polne spominov in bolečine, morda so bile nekoč zelene, morda modre, danes pa so bile izprano sive in uprte nekam daleč v preteklost. Na prosojnih rokah so bile jasno zarisane žile, poročni prstan pa je že nekaj časa zataknjen počival na levem prstancu. Človek bi rekel, da je čisto sprejela svojo usodo in da se je že davno pomirila s svojo preteklostjo. Vendarle pa se je dalo razbrati nekaj žalostnega v vsej njeni pojavi. Ni bila presenečena. Povprašala sem jo po hiši. Takrat sem začutila nemir in žalost.

Rekla je samo: »Nekoč je tam sijalo sonce. Rože so cvetele, v miru sem sedela zadaj v paviljonu in mala črna muca mi je delala družbo.«

PISMO TEBI 

Kot veš, zelo rada hodim na sprehode v naravo. Najdem si svoj kotiček nekje na bližnjem hribu in se zazrem v daljavo … Takrat me ne more nihče zmotiti. Misli mi odtavajo nekam daleč stran. Spet zagledam tvoj obraz in spet mislim nate … kot vsak dan.

            Sprašujem se, če bo sploh kdaj prišel dan, ko te ne bo v mojih mislih, tako kot jaz nisem v tvojih? Sprašujem se, ali te bom sploh lahko pozabila, tako kot si ti mene pozabil … že zdavnaj? Ne morem pozabiti najinih objemov … tvojih tako posebnih iskrivih pogledov, takrat še polnih strasti… ne morem. Ali res ne morem ali pa preprosto nočem? Ne gre. Ne morem pozabiti tvojega prelepega nasmeha, mehkobe tvojih las, ki bi si jo želela zopet, kot nekoč občutiti med mojimi dlanmi … in sladkega dotika tvojih ustnic, ki me v sanjah spremlja vsako noč. Kako sem te božala po laseh, ti nežno šepetala na uho, ti s poljubi risala moje sledi, ki izginile so neznano kam. Če bi lahko, bi te za zmeraj obdržala v svojem objemu, nikoli te ne bi izpustila. Ko bi le vedela, … da tisto … tam nekoč bil najin zadnji je poljub … poljub v slovo … Ko bi le vedela. Ko bi le vedela, da to bilo je najino slovo … Le oči bi se orosile in tiho bi solzo spustile …

A čas beži … vse se spremeni. Še vedno se sprašujem, ali tudi ti še kdaj pomisliš name. Me s tihim pogledom kje zdaj iščeš? Ti je kdaj žal, da nisem več ob tebi, ali me pogrešaš in želiš si me želiš ob sebi? Tisoč misli in vprašanj mi vsak dan roji po glavi. Sprašujem se  zaman.

Odgovora ne bom dobila nikoli.

Zdaj vse je zaman … tudi kanček upanja, ki mi je še ostal. Sedaj objemaš njo, ji na uho šepetaš, da jo imaš rad. In verjame ti vse te sladke besede, tako kot sem ti jaz nekoč verjela vse. Sedaj, ko spoznala sem resnico, me boli, kako naivna sem bila, da sem ti verjela. In ti smejal si se moji bolečini, moji ljubezni, ki čutila sem jo do tebe, smejal si se, ker si z lahkoto dobil mlado naivno dekle. Le en nasmeh in tvoj očarljiv pogled in osvojil si moje srce, ki se boji, da znova bi trpelo, tako kot trpi sedaj.

Samo spomini so mi še ostali, dokler jih ne bo čas izbrisal. Ostal boš tudi ti. Še vedno v meni. Ti, ki si moja želja. Moja bolečina. Ti, ki ostajaš moj, pa čeprav jaz nisem več tvoja. In nekega večera, ko boš čisto sam, poglej skozi okno in se spomni name. Vzemi si teh nekaj minut življenja in z mislimi tudi ti odpotuj daleč proč od realnega sveta. Spomni se vseh lepih in manj lepih trenutkov življenja. Tudi mene, pa čeprav sem zelo majhen del tvojega »mozaika življenja«. Jaz sem bila v tvojem življenju le nekaj kratkih minut, ki pa so mi pomenile zelo veliko. Čas je v meni zarezal novo rano, ki se več ne celi, ampak samo poglablja.

Naj ti za konec povem, da sem ti zelo hvaležna za tistih nekaj minut tvojega in mojega življenja, ko sva skupaj gledala v isto smer.

                                                                      SONČKOV ZAHOD

Bil je temačen in turoben dan v deželi Vikingov. V hladnem, mokrem dopoldnevu sta se pred vasjo zbirali dve vojski, pripravljeni na neizprosen spopad. Vrste bojevnikov so tiho šumele, ko se je mladi Viking prebijal skoznje, da bi prišel v ospredje.

Tam je vprašal bojevnika ob sebi: »Sem kaj zamudil? Se je že začelo?«

Bojevnik s težkim plaščem iz ovčje kože in dolgo belo brado ga je od strani pogledal in rekel: »Ti si nov tukaj?«

»Ja. Včeraj smo prišli podpret Erika. Govori se, da bo združil vse klane. Ta človek mora biti eden največjih bojevnikov, kar jih je kdaj živelo.«

»Poglej sam.«

Belobradec je pokazal na skupinico pred njima. V njeni sredi je stal majhen mož.

»To … To je Erik?«

 »Ja … «

 »Ampak, kako? Moja desetletna hčerka je večja od njega. Kako je on premagal večino klanov?«

 Tedaj je nad vojsko padla tišina in množica vojakov se je začela deliti. Možje so se umikali gromozanskemu bojevniku, pol metra višjemu od vseh. Čez ramena je nosil medvedjo kožo, za čelado pa je imel lobanjo zveri. Volčje kože so mu prekrivale noge in usnjen oklep z Erikovim grbom mu je ščitil trup.

Belobradi bojevnik je rekel: »Tukaj imaš odgovor. To je Erikov sin. Največji, najnevarnejši in najbolj kruti bojevnik med Vikingi … Ime mu je Sonček.«

Oba sta se umaknila, ko je Sonček šel mimo.

Mladi je pretreseno rekel: »Si videl njegovo ogrlico? Pri Odinu! Videl sem že ogrlice iz ušes prstov, jezikov, ampak zakaj bi kdo naredil ogrlico iz …«

»Posluh, možje!« je zakričal Erik.

Vse oči so se uprle vanj.

»Čas je, da zavzamemo vas Olafa Velikega! Čas je, da zasadite svoje sekire v mehkužno meso sovražnika. Čas je, da zdrobite njihove glave s svojimi kladivi. Čas je, da pokosimo še zadnje ovire in združimo klane! Veselite se, zmagovalce čaka bogat plen, padle pa Valhala!«

Vojska je zarjovela od navdušenja in se pognala v napad. Kmalu je bilo bojišče polno žvenketanja orožja in zvoka kosti, ki so pokale pod udarci mogočnih kladiv. Grozljivi kriki so odmevali daleč naokoli in naznanjali vranam, da bodo danes imele pojedino. Najbolj strašljiv zvok pa je bilo veselo vzklikanje in smejanje velikana, okoli katerega je rasel kup trupel. V krvavem veselju ni razlikoval sovražnika od zaveznika. Vsakogar, ki je prišel blizu, je Sonček obglavil. Tako je do večera kri stotin bojevnikov napojila zemljo in Erikova vojska je zmagala in vas je bila njihova.

Ponoči so se poglavarji zbrali okoli ognja, na katerem se je pekel Olaf Veliki, pred Erikovo mizo pa sta klečala starca.

Erik ju je ogovoril: »Starešini, vaša vas je sedaj moja. Vaš poglavar se peče na ognju in vidva bosta ostala žive le, če mi povesta, kje je drugi del sekire.«

Na mizo pred seboj je položil meter dolg lesen ročaj, okrašen s črnim zmajem.

Eden od starcev je spregovoril: »O, veliki Erik!«

Prve ustnice, ki bi se razpotegnile v nasmešek ob tem stavku, bi Erik osebno odrezal. To je vedel vsak in večina tudi že videla.

»Rezilo Lokijeve sekire, ki ga iščeš, leži dan hoda severno od vasi. Tam boš našel votlino. Vedi, da še nihče ni prinesel nazaj rezila ali spregovoril o tem, kaj je v votlini. Z ročajem lahko vstopita le oče in sin. Druge, ki poskušajo, varuh vhoda takoj ubije. Sam veš, da bo tisti, ki spet sestavi Lokijevo sneto sekiro, nesporno vladal nad klani in bo … bo … «

Starec je utihnil, tako kot vsi v sobi. Erik je pogledal, v smeri, kot so vsi strmeli, in videl, kaj počne sin. Udaril je z roko po mizi in zakričal: »Sonček! Vzemi to prekleto ogrlico iz ust, pa nehaj se igrati z njo!«           

Sonček je prestrašeno pogledal očeta in nehal sesati ogrlico. Orosile so se mu oči in začel se je dreti. Njegov jok je bil globok in tako glasen, da so si tisti ob njem zatisnili ušesa.

Erik je zakričal poveljniku: »Mačko! Hitro! Mačko!« Poveljnik je skočil do kletke, polne mačk, in eno odnesel Sončku.

Ko jo je zagledal, je zavriskal od veselja: »Iiii! Muca! Muca! Mehka muckica! Moja! Moja! Daj sem!«

Mačko je stisnil k sebi in ji v trenutku zlomil hrbtenico. Veselo jo je božal in poljubljal. Erik je pokimal stražarju ob vratih. Ta je pograbil starešini in ju odvlekel v ječo, od koder so se njuni kriki pridružili zboru ostalih. Pitje in veseljačenje se je nadaljevalo pozno v noč.

Ko so vsi spali, je le Erik bedel ob ognju in jedel na ognju pečeno mačko, gledal spečega sina in razmišljal. Imel je gromozansko telo, ampak njegov um in obraz sta bila otroška. Nasmejal se je, do konca je pojedel mačko in legel spat poleg sina, ki je z ogrlico v ustih mirno sanjal.

Štiri dni po bitki je Erik stal pred vhodom votline. Tla so se začela tresti in iz dela gore se je izoblikoval kamniti velikan, ki je spregovoril: »Ti si gotovo Erik. Vidim, da nosiš ročaj sekire. A pozno prihajaš predme. Živali so mi že pred dnevi pripovedale o bitki. Si mogoče dvomil v to, da boš lahko osvojil rezilo?«

Erik je hladno pogledal velikana in rekel: »Ne dvomim! Sekira bo moja! Pot je trajala dlje, zaradi sina. Rad ima živali … «

Velikan se je začudil: »Tudi sam sem prijatelj živali. Zakaj bi te sinova ljubezen do njih upočasnila?«

Takrat je iz gozda pritekel nasmejan Sonček.

 »Ati! Ati! Poglej, ujel sem ga! Tako kot veverico in srnico včeraj!«

V roki je držal mlahavo, potlačeno truplo zajca.

Erik je rekel: »Priden Sonček. Zdaj pa pridi z mano v votlino. Tam je dosti mačk, s katerimi se lahko igraš.«

»Iiii! Mucke! Mucke!«

 Sonček je izpustil zajca in stekel v votlino, Erik pa se je počasi odpravil za njim. Velikan je le odprtih ust gledal prizor in žalostno pobral truplo zajca, brez moči, da bi kaj rekel. Pot navzdol je stražila skupina okostnjakov, skozi katere je Sonček  treščil, ne da bi se nanje posebej oziral.

Ustavila sta  v veliki dvorani, kjer so tekli potokih lave. Pred njima je stal gromozanski kamniti zmaj. Erik je vtaknil ročaj v rezilo in ga z velikim naporom izruval. V tistem trenutku je zmaj oživel in z nogami oba potisnil ob tla. Sonček se je začel jokati in kričati, ampak osvoboditi se ni mogel.

Zmaj je spregovoril:  »Ti, ki držiš Lokijevo sekiro; odločitev je tvoja. Lahko obdržiš sekiro, toda v zameno moraš prepustiti življenje svojega sina.«

»V redu!«

Zmaj je malce zmedeno pogledal in rekel: »Si prepričan? Tvojega sina bom požrl in ti boš moral oditi s krivdo. Vedno boš imel na vesti, da … «

»Že v redu. Rekel sem ti, da ga lahko požreš.«

»Ampak, ali ga ne ljubiš, da mu privoščiš tako smrt? Le skupaj sta premagala okostnjake in si   priborila ročaj sekire. On je tvoja kri in je nekaj posebnega.“

Sonček je medtem jokal in vpil: »Mucke!«

 Erik je odgovoril: »Poglej, požri ga že in me izpusti! On je neumen in premočan. Če ga malo prestrašiš, te bo ubil ali ti kaj odtrgal, čeprav si njegov oče!«

»Že, že … Ampak, saj te ne bi mogel tako prizadeti!«

»Daj no! Kaj misliš, od koga je prvi obesek na njegovi prekleti ogrlici?!«

»Oh … No prav … «

Zmaj je izpustil Erika in odgriznil Sončku glavo. Trenutek kasneje se je Sonček znašel pred vrati Valhale in valkiri sta ga popeljali v veliko dvorano pred Odina.

Ta ga je ogovoril: »Pogumni Sonček! Tvoj čas na Zemlji je mimo. Ker si bil velik bojevnik, se nam lahko pridružiš. Pridi sedaj! Sedi, jej in pij! Tukaj boš imel vse, kar ti srce poželi.«

Sonček se je veselo ozrl naokoli in rekel: »Kje so mucke! Daj mi mucke!«

Potem je zagledal Thorovo kladivo in se hotel z njim igrati. Thor se je upiral in s Sončkom začel dvoboj.

Baldur in Loke sta to opazovala in se pogovarjala: »No, bravo, Loki. Spet ti je uspelo. V Valhalo si spravil bebčka.«

»Ja. Ni super? Si videl njegovo ogrlico?«

»Res nagnusno.«

 »Vem, ampak poglej še njegove zapestnice.«

»O moj bog! A so to jaj…?«

Tisti torek … ali Očeta sem zatajila

            Torek. Konec zadnje šolske ure. S prijateljicama se odpravljamo iz razreda, zmenjene smo, da gremo skupaj na avtobusno postajo. Po naključju pogledam skozi okno, spreleti me srh. »Saj to ni res! Kaj pa on počne tukaj?«

            Po vseh pravilih bi morala biti svojega očeta vesela, še posebej, če je pravkar prišel s potovanja in je najprej prišel k meni, me počakal pred šolo ter si rezerviral popoldne le zame. A jaz se nekako ne morem niti nasmehniti ob njegovem nenapovedanem prihodu. Kako pa naj se, ko pa se mi v trenutku, ko ga zagledam, po glavi začnejo poditi spomini na tisto neprijazno, ja, prav grobo pismo, ki mi ga je poslal z ravno tega potovanja, pa še na tisti dan, ko sem bila zadnjič pri njem na počitnicah in sem vstopila v dnevno sobo ravno takrat, ko si je ogledoval nek porno film, aja, pa še posebej na tisti dan, ko so me sošolke zasliševale o dejstvu, da moj oče piše erotične romane in brale odlomke iz ene takšnih njegovih knjig? Kako naj bom vesela svojega očeta, če me je ob njem strah, da ga ne razjezim? Če se mi njegovo početje gnusi in mi povzroča sramoto? Povejte mi, kako?

Sošolki očitno opazita, da sem ostala nekje zadaj, zato se začudeno ozreta in me vprašata, kaj je z mano. Samo skomignem z rameni in pohitim za njima.

Zakaj za vraga se mora vse to dogajati ravno meni? Zakaj se mora moj oče pojaviti ravno tisti dan, ko imam največ dela in sem že dogovorjena za skorajda vsako minuto dneva? Zakaj se mora pojaviti zmeraj v istih obrabljenih oblačilih, ki pravzaprav sploh ne zaslužijo več oznake oblačila, v tisti grozni večbarvni vetrovki, ki zgleda, kot da bi bila več let izpostavljena vetru in dežju, pa v tistih ogabnih bledo vijoličnih kavbojkah, s tistim smrdljivim čikom v ustih, z grozljivo obrabljenim rumenim nahrbtnikom in z obrazom, ki si ga ni očitno obril že več mesecev? Bili so časi, ko sem se z drugačnim očetom postavljala pred drugimi, a ti časi so že davno mimo; zdaj bi se takrat, ko me drugi vidijo z njim, najraje pogreznila v zemljo, se naredila nevidno, samo da ne bi videli, da hodim okoli z njim.

            Obujem se. Stojim zraven naše garderobne omarice in čakam sošolki, da se še onidve preobujeta.

Kaj naj naredim? Kako naj reagiram? Vesela ga nisem. Zopet mi je podrl vse načrte za ta dan. Če pa nočem tvegati zamere in še kakšnega neprijaznega pisma, se mu moram na široko nasmejati in ga potrpežljivo prenašati, dokler se ne odloči, da se mu mudi na avtobus. Ali ima to sploh kakšen smisel? Da si svojemu očetu ne upam povedati, kaj mislim in čutim, kaj mi je všeč in kaj ne, saj s tem vedno tvegam očitke, zamero in neusmiljeno kritiko?

            Odpravimo se proti izhodu. Ustavimo se pri vratih, čakamo, da se učenci višjih letnikov začnejo hitreje pomikati proti vratom. Vidim ga, sloni na ograji pred šolo in zopet kadi.

Le zakaj me je moral pričakati pred šolo, in to ravno v času, ko je pred šolo tu največ učencev, še posebno mojih sošolcev in sošolk? Kaj ni nikoli niti pomislil na možnost, da bi mi lahko bilo nerodno zaradi njegove pojave, da bi se lahko sošolci norčevali, da mi je neprijetno, če me naslednji dan v razredu sprašujejo, kdo je bil tisti čez štirideset let star tip v klošarskih oblačilih, ki me je zadnjič pričakal pred šolo in s katerim sem potem hodila po mestu, jaz pa jim moram razlagati, da je bil to moj oče? Zakaj mora misliti le na to, da štrli iz povprečja, ne pa tudi na to, kako se ob njem počutimo drugi?

            Končno pridemo iz šole. Sošolka se ozre okoli, me dregne s komolcem: »Ej, a ni tole tvoj fotr?« Jaz se na hitro ozrem v tisto smer, nato pa še hitreje odvihram stran. Sošolki me komaj dohitita. »Pa kaj je s tabo?« me vpraša ena od njiju. Stresem z glavo: »N’č. Gremo hitr, avtobus bo kmal odpeljal.«

Sem kruta do svojega očeta? Bi mu morala navdušeno skočiti v objem, ker se je po nekaj mesecih končno prikazal? Bi me morala peči vest, ker me skrbi, kaj bodo o meni mislili in govorili drugi, ko me bodo videli z njim? Dvomim. Če bi me imel res rad, kot sicer napiše na koncu vsakega še tako krutega pisma, bi se malo bolj pobrigal zame. Odkar sta se z mamo ločila, no, pa saj tako je bilo že prej, sem mu morala biti na voljo vedno, ko se je spomnil, da bo prišel, pa če mi je bilo všeč ali ne. Zaradi njega ne zaupam, ne morem zaupati nobenemu fantu ali moškemu več, vse odkar sem odkrila, kakšen je moj oče v resnici. Ne morem se jim približati, jim zaupati … Strah me je, kaj si bodo drugi mislili o meni, zato se bojim govoriti o sebi, raje poslušam druge – to pa vse odkar sem se navadila očeta poslušati in spraševati, ne pa govoriti o sebi, saj me je bilo vedno strah, da bo kruto skritiziral vse stvari, ki sem jih počela, vse stvari, ki so me veselile, vse stvari, vse ljudi, ki so mi veliko pomenili; kakor se je to zgodilo že tolikokrat. Strah me je, da bi se ti vzorci ponavljali v mojem življenju, da bi ljudje, še posebej fantje, ravnali z mano tako, kot z mano ravna on.

            Prišle smo na postajo. Avtobus je pravkar prispel. Sedem na stol zraven sošolk in se končno sprostim. Prihranjeno mi je bilo mučno popoldne prikimavanja in smehljanja, prihranjena mučna vprašanja naslednji dan. Eno breme manj na mojih ramenih …

            Torek. Avtobus je pripeljal na postajo. S prijateljicama se poslovim in se počasi odpravim proti domu. Pridem domov, vklopim računalnik in preverim elektronsko pošto, spreleti me srh. Saj to ni res! Kaj pa to počne tukaj?

___________________________________________________________________________

From: Oče

Date: 2011/3/29
Subject: Pojasnilo
To: Jaz

Draga hči.

Danes opoldne mi je skoraj postalo žal, da sem prišel na obisk. Po tvojem neprijaznem pobegu in zatajitvi sem brž ugotovil, da ti je bil moj obisk odveč. Očitno ti je bolj pomembna družba tvojih vrstnikov, ki te bodo kot vsa današnja družba takoj, ko se jim bo zdelo, da so iz tebe potegnili vse, kar so lahko, zavrgli, kot pa tvoj edini oče, ki ti vedno nudi pomoč in te bo tudi imel vedno rad.

Ne opravičujem se ti, če morda nisem takšen oče, kot bi si ga morda želela, ker nisem takšen kot drugi, ker pač nisem dopustil, da bi me družba potegnila v svoj kalup – kar pa se, kot opažam, na žalost sedaj dogaja tebi. Žal mi je, ker moja drugače tako inteligentna hči tako naivno verjame in upošteva vse, kar ji dopovedujejo v šoli.

Morebiti pa se ti bo odslej še manj pomembno srečevati se z mano (do pičice namreč ponavljaš vzorec svoje matere, ki me je po začetnem ljubezenskem navdušenju vse bolj pomikala proti koncu seznama svojih zanimanj, družabnosti in obveznosti – rečeno mimogrede!).

Oče

___________________________________________________________________________

Osupnem. To naj bi bil moj oče?

UJETNICA BOLEČINE

Zarežem. Počasi priteče kri; gnusi se mi, a nadaljujem. V sebi zadržujem krik olajšanja, saj me je strah, da bi me zasačili starši. Neverjetno, kako lahko telesna bolečina omili duševno, kot da je sploh ni. Vem, da ne delam prav, a kaj ko je to tako … ahhh.

Začelo se je  tistega usodnega dne, ko smo pisali angleščino. Strmela sem v prazen list, saj nisem ničesar znala – seveda se nisem skoraj nič učila – in se zanašala na srečo. A kaj, kot mnogokrat poprej, me je v tistem trenutku sreča zopet pustila na cedilu.

 V osnovni šoli sem bila odlična učenka z nekaj priznanji, skorajda zadovoljna s svojim življenjem. A sedaj, v srednji šoli, se mi preprosto še ne ljubi učiti in zato padajo slabe ocene. Doma poslušam pridige svojih staršev, ki mi gredo že pošteno na živce. In ko sem tistega večera po neuspešnem testu pospravljala kuhinjo – seveda spet jaz, saj sestra tega ni zmožna in jo starši vedno branijo pred krutostjo pospravljanja – sem na pultu zagledala nož.

 Lep, oster nož.

            V misli se mi je prikradla misel. Vprašanje je bilo, ali vzeti nož in zarezati ali pa ga pustiti tam. S tem vprašanjem sem se mučila kot kakšni razlagalci homerskega vprašanja. Na koncu pa sta le zmagala moja trdna volja in dejstvo, da se nočem spustiti tako nizeko.

Ponosna sama nase sem odšla spat, a sem se kmalu prebudila iz morečih sanj. Sanjalo se mi je, da sem zvezana na neki postelji, nad menoj pa je mami z nožem, ki mi počasi, delček za delčkom, odrezuje moje telo, zraven pa kriči, da nisem vredna biti njena hčerka, saj sem preveč nesposobna.

            Vsa tresoča sem obsedela na postelji. Ne vem, kako dolgo sem samo sedela, naslednje, česar se spomnim, je pasji lajež. Ta me je zbudil iz otopelosti in v meni  prebudil nagon po ohranitvi. Panično sem stekla iz sobe in se zaradi pomanjkanja svetlobe udarila v rob mize. Začutila sem bolečino. Pritekla je kri. Ker se mi gnusila, sem jo hitro sprala. Ko mi jo je voda počasi spirala, sem spoznala, da sem s telesno bolečino pozabila na moreče sanje.

Odločitev je padla. Poskusila bom. Pomislila sem, s čim bi bilo najlažje začeti in se seveda spomnila na nož. Ozrla sem se po kuhinji in ga zagledala, tam na pultu, osamljenega in otožnega, kako čaka name in me z vso silo vleče k sebi. S svojo magnetno silo me je privabljal in z največjim veseljem sem se mu prepustila. Previdno sem ga zagrabila in ga prislonila k roki. Srce mi je začelo hitreje biti in telo mi je napajal adrenalin. Mrzla kovina je hladila mojo vročo roko. Začutila sem, da je pravi trenutek. Zdaj!

 Zadržala sem dih in počasi zarezala. Pritekla je kri, rdeča, ogabna, a hkrati tako pomembna za življenje. Od vsega napora sem olajšano izdihnila. V minuti sem porušila svoje prepričanje o svoji moralni moči. Uničila sem svoja načela in postala manj vreden element družbe. A to v tistem trenutku ni bilo pomembno. Tam, v naši kuhinji, na mrzlih tleh, naslonjena na kuhinjski element, sem obstajala samo jaz, moje težave in bolečina. Ničesar drugega ni obstajalo, bila sem srečna. Telo se je umirjalo, nekaj mirnega se je naselilo vame. Neka neznana spokojnost.

 Končno – za spremembo sem bila jaz središče vesolja in vse se je vrtelo okoli mene. To je neverjeten občutek – kako kri zapušča moje telo in dejstvo, da sem to naredila sama, s svojo voljo. Po nekaj minutah sem odnehala in odšla nazaj v posteljo. Našla sem način reševanja svojih težav.

A danes ponovno sedim na že dobro znanih tleh kuhinje in režem že tako razmesarjeno roko. Z najboljšo prijateljico sva se skregali in ker sem se tako navadila, se tolažim z nožem.  Bolečino, ki mi trga srce, obvladujem s telesno bolečino. A ker mi ne odleže, nož porinem globlje. Boli. Komaj zadržujem krik bolečine. Vendar občutek nemoči, obupa, žalosti in hrepenenja po njenem prijateljstvu noče izginiti, zato nož potisnem še globlje. Bolečina je nevzdržna. Iz ust mi pobegne težko zadrževani krik, ki kot sirena zatuli v noč. Vem, da bo prebudil starše, a na to ne morem misliti, saj me noge ne morejo več držati. Začnem se pogrezati v temo. Padam. Čutim, kako z glavo udarim ob tla. Poskušam se premakniti, a ne zmorem, tema me vleče k sebi. Prepustim se.  Ne poskušam se ji izogniti, dovolim ji, da me objame in vzame k sebi.

V tej temi čas ne obstaja, ne vem, kje sem, niti kaj se z mano dogaja. Ne vem niti, kaj naj bi bila oziroma kaj sploh sem. Ubadam se s temi mislimi, ko naenkrat začutim neke tresljaje. Poskušam ugotoviti, od kod prihajajo. Počasi odprem oči in okoli sebe zagledam belino. Pomislim, da sem v bolnišnici, a o nasprotnem me prepriča ponovni ogled sobe. Z žalostjo in jezo se zavem, da so me moji preljubi starši zaprli v to ponižujočo stavbo. 

Sem v umobolnici ali psihiatrični bolnišnici? Ah, saj je vseeno. Odtrgana sem od življenja!

Čez dan me obišče nekaj sester, ki me prijazno prepričujejo, da bo še vse v najlepšem redu. Kot da jim kdo verjame. Dan preživljam v tisti zastrašujoči majhni beli sobici in iščem način, kako bi se rešila iz nje.

Proti večeru me obišče psihiater. Iz kljubovanja mu ne odgovarjam na zastavljena vprašanja; spregovorim šele, ko me vpraša, če kaj potrebujem. Želim, seveda, nož, a te želje mi – začuda – noče izpolniti. Ker vem, da ne bi prenesla še enega soočenja z njim ali s starši, se odločim, da bom svoje bedno življenje za vedno končala. Iščem načine. Strupa nimam, porezati se ne morem, obesiti tudi ne, tablet nimam. Kaj mi še potem sploh ostane? Lahko bi se poskušala zadaviti. Seveda!  Poskusim. Boli, a vem, da bo kmalu minilo in bo bolečina izginila. In res  izgine, nadomesti jo tema. Morda je  bil to  moj zadnji trenutek na tem svetu ali pa se bom zjutraj spet zbudila v isti ustanovi.  Kdo ve, morda ne bom izvedela nikoli, pomembno pa je, da sem bila vsaj enkrat v življenju popolnoma  srečna. Morda pa sem tako samo mislila.

Kdo ve …