Mitja Ristič rešil življenje utapljajočemu se prijatelju

Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič je danes ob 9.30 na Ministrstvu za šolstvo in šport sprejel dijaka Mitjo Rističa, ki je pred smrtjo rešil prijatelja Vida, ki se je utapljal pred njegovimi očmi.

ristic3

Mitja Ristič je dijak 3. d razreda Gimnazije Celje – Center, ki poleg šole aktivno trenira karate ter poučuje skupino naraščajnikov.
Njegovo pogumno dejanje že odmeva v sredstvih javnega obveščanja.

ristic4

Trenutek odločitve (Članek o dogodku v časopisu “Šport mladih”, september 2009)
Dijak 3. letnika na Gimnaziji Celje – Center je karateist. Njegov je prvi črni mojstrski pas, nastopa pretežno v katah, boji mu niso najbolj pri srcu, sicer pa v klubu KK Dinamlk Celje Tani-Ha Shitoryu poučuje skupino naraščajnikov. Za svoj šport meni, da je dinamičen, življenjski in uporaben. Tudi za splošno telesno spretnost. Zanima ga medicina, zato upa, da se bo z ocenami v šoli pribllžal možnosti za vpis na študij medicine. 17-letni Celjan pa ima, dokazano, še eno lastnost. Resničnost dojema odgovorno, nagnjen je k ukrepanju. Najbirž si je to lastnost izoblikoval tudi pri karateju, ki ne dopušča mencanja.
Mladenič na zunaj ne kaže ničesar, po čemer bi mu lahko pripisali te lastnosti, a vzravnana hoja, krepak stisk roke in pogled v oči ne dopuščajo dvoma. Mitja gleda v svet brez bojazni, med pogovorom ne poudarja kakšne svojih lastnosti. Med vrsticami le povedal, da je začel srednjo šolo na neki drugi celjski gimnaziji, potem pa se je s straši za pol leta preselil v Avstralijo. Tako, kot so odšli, so se tudi vrnili, ker življenje pogosto pač ni preprosto. Takrat se je moral v šoli potruditi, veliko je bilo treba narediti, da je ujel sošolce. A po enem od predmetov se je zatikalo: »Tudi to oviro sem preskočil, hkrati pa sem zamenjal šolo,« je povedal brez jeze ali kakšnega posebnega poudarka.
Z Vidom, obetavnim mladim slovenskim atletom, sta vrstnika. Od mladih nog sta odraščala skupaj. Ze nekaj let v Piranu skupaj preživljata delček morskih počitnic.
»Vid se je zadnje čase ogrel za potapljanje na vdih. Najbrž jc začutil, da ima za potapljanje kot sposoben atlet dobre možnosti. Nedavno sem mu v bazenu s štoparico meril čas, kako dolgo v mirovanju ostane pod vodo. Tri minute in 40 sekund je bil njegov dosežek,« je začel pripoved o dogodku, ki ga je presenetil, »Vidovo potapljanje v morju pod piranskim pomolom je bilo nekaj vsakdanjega, tudi morje ni posebno globoko. Kar nekaj časa ga ni bilo na površje, kakšni dve minuti. Pomislil sem, da se šali in da me preizkuša. Vstal sem, začel sem iskati odsev njegovih svetlih kopalk pod vodo. Ničesar nisem opazil. Zazdelo se mi je, da je položaj resen, skočil sem v morje kar v »gatah«. Opazil sem ga kakšnih štiri, pet metrov globoko, ležal je na dnu, brez zavesti. Preblisnila me je misel, da moram reagirati hitro,« se je Mitja spominjal nekaj dni starih dogodkov, »potopil sem se do njega, še zmeraj je imel na obrazu masko brez dihalke, okoli ust je bil že modrikast, zagrabil sem ga s hrbtne strani pod pazduho in za prsni koš, se močno odahnil od tal in splaval z njim na gladino, začel sem vpiti na pomoč, da se je prijatelj utopil. Na srečo je bil nekdo na pomolu, splaval mi je nasproti in potegnila sva ga na skale. Snel sem mu masko, iz ust in nosu mu je udarila pena, stresali so ga krči, kot da bi imel epilepsijo. Ljudje naokoli pa so kar gledali. Ponorel sem in zavpil, naj vendar že kdo pomaga potegniti utopljenca na pomol. Nekdo se je le opogumil in vsi trije smo ga potegnili na ravno podlago. Od tu naprej se je vse odvijalo hitro. Takoj so poklicali rešilca, sam sem prislonil uho na prijateljev prsni koš in skušal ugotoviti, kako je z bitjem srca. Zaznal sem slaboten utrip. Postavili smo ga v bočno lego, voda iz pljuč se je skupaj s krvjo in sluzjo izlivala iz vseh odprtin. Nezavesten je dihal z veliko težavo, stresali so ga krči … Reševalci so ga kmalu oskrbeli strokovno, tudi s kisikom,« je povzel dramatične trenutke, preden so ga odpeljali v izolsko bolnišnico.

Potapljanje. Mitja nam je povedal, da je nekaj informacij o potapljanju dobil v osnovni šoli, pri športni vzgoji, pri izbirni vsebini šport za sprostitev. Natančno je vedel, da je pretirana hiperventilacija pljuč pred potopom lahko nevarna, saj s tem potapljač odplavlja ogljikov dioksid, ki draži center za dihanje in sproži alarm. Ce ga je premalo, potreba po vdihu nastopi prepozno. In prav to je lahko za potapljača usodno. 0 reševanju v šoli ni nikoli zvedel ničesar: »Vedel sem predvsem, da je treba utopljenca čim prej spraviti iz vode. Zdaj vem, da bi tudi takšno izobraževanje prišlo prav. Reševanje iz vode je stresno. Ni lahko gledati človeka, ki se je utopil, še posebno, če je to prijatelj. Pri športni vzgoji bi nam lahko o tem kaj povedali,« je razmišljal, za Vida pa je menil, da je pretiravanje, še posebno pri potapljanju, lahko škodljivo in nevarno. Ja, to bi bila lahko snov za NPZ.
Mitja je bil vesel, ko je prejel telefonski klic iz Izole, da se Vidu stanje izboljšuje. Pogovor sva končala o šoli. »Zdaj se bo treba še malo potruditi za še boljše ocene. Morda bom letos vendarle zaprosil za status športnika. Vem, da je status lahko potuha, biti je treba dobro organiziran.«

Pojdi na vsebino