Naši četrtošolci programa predšolska vzgoja so se že dobro ustalili v Derryu. Obvladajo avtobusne povezave, uživajo v družbi z otroki (tu je predšolska vzgoja precej bolje organizirana kot na Malti), spoznali so tudi kar nekaj drugih študentov na izmenjavi, skratka imajo se super. Po kar nekaj zapletih sem se jim danes pridružila na izletu do Carrick-a-Rede in Velikanove poti. Napoved je bila nadvse slaba, vendar očitno smo si vsi zaslužili lep dan in vse tiste padavine, ki bi morale padati praktično cel dan, so čudežno po večini izginile ali pa je deževalo, ko smo uživali ob čaju in (bolj ali manj skrbno pripravljenih) sendvičih.
Obala, ob kateri smo se vozili, je izredno slikovita in nič nenavadni ni, da so jo uporabili kot kuliso pri snemanju sage Igra prestolov. Kratek postanek smo najprej naredili pri ruševinah gradu Dunluce, ki so ga postavili v daljnem 13. st. Žal je zadnji lastnik obubožal, grad je začel propadati in kmalu so ga, podobno kot naš Stari Grad, začeli uporabljati kot priročen “kamnolom” za gradnjo okoliških hiš.
Carrick-a-Rede (dobesedni prevod: “skala na poti”) je turistična atrakcija, ki se je rodila iz čisto praktične rešitve za boljši ulov. Tu mimo se selijo lososi in laže jih je bilo ujeti z otoka. Zato so ga povezali s pletenim mostom. Prvotno je imel le eno stran ograje in šele za turiste so postavili še drugo. Prečkanje povzroči, da se večini dvigne adrenalin. Nekateri niti ne želijo na drugo stran. In varnostnik, ki usmerja “promet” preko mostu, mi je postavil (predvidevam retorično) vprašanje: “Le zakaj so ljudje precej bolj nasmejani, ko pridejo nazaj?” Hmmm, le zakaj …
Zadnji obisk je bil namenjen Velikanovemu prehodu (Giant’s Causeway), eni izmed nabolj znanih izletniških točk na Irskem. Vpisan je tudi na seznam Unescove svetovne dediščine. Okoli 40.000 bazaltnih stebrov, večinoma šestkotnih oblik tvori zanimivo podobo. Po legendi naj bi to bil ostanek poti, ki sta jo naredila velikana, Irski – Finn MacCool in Škotski – Benandonner. Ves čas sta se namreč obmetavala s skalami in se končno dogovorila, da se spopadeta. Da bi prišla skupaj, sta morala zgraditi prehod čez morje. Prvi je na drugo stran prišel Finn in ko je zagledal precej večjega Benandonnerja, se je obrnil in jo ucvrl nazaj. Ko je Benandonner prišel na irsko stran, je iskal Finna v njegovi hiši. Preiskal je vse sobe in v spalnici odkril Finna, oblečenega kot dojenčka. “Če je takle otrok, kakšen je šele oče?!?”, se je utrašil, zbežal po nasipu nazaj in ga za vsak slučaj še podrl, da ogromni nasprotnik ne bi prišel za njim. Legenda se sliši bolje kot tisto o nekih geoloških premikih in vulkanski aktivnosti pred 50-60 milijoni let, a ne?
