gimnazija

predšolska vzgoja

umetniška gimnazija - likovna smer

Naj kratka zgodba 2010: Rov odrešitve

Miroslav Dimić iz 4. B-razreda je po mnenju strokovne komisije, ki so jo sestavljale profesorice Irma Vrečko, Jasmina Temnik Kerš in Tanja Tratenšek, tokratni zmagovalec razpisa, na katerega je prispelo 15 slogovno in kompozicijsko zanimivih zgodb.

Prof. Irma Vrečko, urednica literarnega glasila Utrip, je takole utemeljila izbor: »Zgodba seže v čas vojne na Balkanu. Utrinek nas popelje med navadne junake – še včeraj so bili trgovci, učitelji, zidarji iz soseščine – in zaslutimo lahko vso nesmiselnost klanja, v katerem so se znašli, nemoč bega pred kolesjem zgodovine, ki jih melje in drobi, grozo njihove ujetosti, ko je pohaba edina možna rešitev iz pekla. Zgodba izžareva spoznanje o nemoči človeka pred silami zgodovine, začutimo sočutje do teh mož, njihove stiske, trpljenje, brezup. Krutosti trenutka ustreza s črnim humorjem obarvan slog, dialogi realistično zaidejo v pogovorni jezik, v zaznamovano besedišče. Bližini smrti in trpljenja ustvarja kontrast božični čas.«

Vse zgodbe so objavljene na spletni strani knjižnice http://knj.gcc.si/, Rov odrešitve pa si lahko preberete spodaj.

Svitalo se je zimsko jutro. Bril je tako mrzel veter, da se je nekaterim ivje lepilo na brke in brado. Tihomir je spal trdno ko top, a mu je naenkrat s stropa zemljanke padla na glavo majhna ledena sveča in ga pičila v desno lice. Zagodrnjal je in poskušal ujeti izginjajoče sanje, vendar neuspešno. Dvignil se je v sedeči položaj in si pomel utrujene oči, kljub nečistim rokam, pa čeprav se je zavedal, da ga bodo potem skelele oči. Pogledal je na svojo uro, ki jo je prejel kot darilo ob polnoletnosti. Kazalci so kazali nekaj čez šesto zjutraj, 22. decembra Gospodovega leta 1993. »Kmalu že drugi božič v tem prekletem blatu,« je apatično pomislil. Soborci okoli njega so še spali, razen Ivana in Zdravka, ki sta zunaj opazovala nikogaršnjo zemljo. Zdravko je polglasno preklinjal, saj je nosil očala zaradi svoje velike dioptrije, ki so se mu meglila ob takih vremenskih razmerah. Pogosto je slišal kakšno na svoj račun, da na primer za snajper sploh ne rabi optike, na očala nariše križec in je to to. Tihomir se je nevoljno dvignil, pomedel s sebe blato in sneg, ki sta ponoči padala nanj s stropa zemljanke, in prišel ven.

»Jutro, fanta!« je pozdravil.

»Pa kje si, žgoljavi!« je odbrusil Zdravko. Tihomir, bolj znan kot Tihi, je bil res bolj drobne postave, vendar tudi Zdravko ni bil silak. Ravno to je Tihi izkoristil:«Ti boš govoril, ko si mrga, ja!« je zarenčal, čeprav namuznjeno. Ivan, rahlo ostareli človek in izkušen borec, ju je nemo poslušal, sedeč na improviziranem sedežu iz opek, ter  skozi daljnogled oprezal, če se na nasprotni strani kaj dogaja. Tihi ga ni jemal ravno vnemar, temveč je iz žepa potegnil zavojček ronhilla in ga ponudil Zdraletu.

»Tihi, dobro veš, da ne kadim te slame,« se je namrdnil Zdrale. »Vojna je, ti mi boš pa tu igral gospoda,« je ogorčeno odvrnil Tihi.

»Pa če se zajebavam, kaj se takoj užigaš,« se je nasmejal Zdrale in vzel eno cigareto. Prižgal je in se zastrmel na drugo stran rova. Borci so počasi začeli vstajati in trije moški ob stražarskem mestu so zavohali vonj kuhane kave, edinega luksuza v tem jebeno težkem času.

Zdrale je imel grdo navado, da je vedno hodil po rovu vzravnano, in Tihi ga je v šali vprašal, če se ima slučajno za neprebojnega. Zdrale mu je pa ravno v šali želel odgovoriti, ko se je zaslišalo žvižganje zraka, takoj za tem pa top pok in Zdravko je padel kot pokošen. Tihi je nemo opazoval mrtvega prijatelja, medtem ko je okoli njega začelo treskati, dokler ni zatreskalo dovolj blizu njega in je Tihega zagrnila tema.

Svetlobni šok … Vse okoli njega belo. Ljudje v belem okoli postelj. Tihi je pomislil, da je v nebesih, dokler mu ni prijazni zdravnik povedal, da se nahaja v splitski bolnišnici in ga je helikopter prepeljal s frontne črte. Povedal mu je tudi, da je ostal brez leve noge, vendar je oproščen vojaščine – kar pomeni, da je odrešen. Zdravnik je nato zapustil sobo in ugasnil luč.

Tihi je razmišljal o peklu, ki mu je ubežal, o bratu na bojišču, o družini doma in ni mu bilo lahko. Zunaj so ljudje so hiteli po zadnjih prazničnih nakupih, nekje v bližini je cerkveni zbor pel Sveto noč …

Objavi komentar

Tvoj elektronski naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.