Svetovno srednješolsko debatno prvenstvo, Katar 2010, tretjič

V sredo so se začele debate. Države udeleženke so razdeljene v pet skupin, od katerih vsaka debatira na drugi srednji šoli v Dohi ali njeni okolici. Po zajtrku so nas odpeljali na eno izmed fantovskih šol, kjer so nas sprejeli z vrtnicami in tradicionalnim plesom. V Katarju so srednje šole ločene na dekliške in fantovske. Šele na univerzi ni več ločevanja po spolu.

Dopoldne sem sodila na debati med Bermudčani in Rusi. Slednji žal niso bili kos bolj izkušeni ekipi. Popoldne so ekipe debatirale o tem, ali bi športna vzgoja na šolah morala biti obvezna. V Sloveniji je športna vzgoja že dolgo obvezni predmet, marsikje po svetu pa le izbirni ali popoldanski hobi. Poslušala sem argumente mehiških in singapurskih debaterjev, ocenila njihov stil in strategijo. Zmagali so Singapurci, glede na rezultate zadnjih let ena najboljših ekip na prvenstvu.

Naši debaterji – Ana, Monika, Tim, Damjan in Žan – so bili uspešni v prvih dveh debatah. Romune so premagali s 3 : 0, Američane pa z 2 : 1. Prepričana sem, da so Žanove izkušnje zelo pripomogle k uspehu.

V četrtek so naši prepričljivo s 3 : 0 premagali Slovake, a žal izgubili v debati z Estonci (2 : 1). Sama sem sodila na debati med Izraelom in Malezijo (1 : 2) ter Indijo in Namibijo (2 : 1). Moj glas so dobili Malezijci in Indijci. Razlike med ekipami so zelo majhne, zato so odločitve zelo težke. Debaterji so zelo energični, razgledani, jezik jim teče kot namazan. Sojenje je zelo zahtevno, saj debaterji, zlasti poraženci, od sodnikov pričakujejo temeljito analizo debate. Slovenske barve med sodniki zastopamo profesorica Liana Miholič z Gimnazije Franca Miklošiča v Ljutomeru, študent in trikratni udeleženec svetovnih prvenstev Filip Dobranić in jaz, profesorica Mateja Glušič Lenarčič.

Pozno popoldne so nas odpeljali v drugi največji nakupovalni center v Dohi, ki je zgrajen v stilu Benetk. Obiskovalci se lahko popeljejo po kanalu z gondolo, izbirajo med različnimi restavracijami in trgovinami svetovno znanih blagovnih znamk. Nakupovalni centri so kraj družabnega življenja za domačine, saj poleg verskih centrov ni veliko možnosti za druženje.

Katarci so muslimani, zato je petek dan, ki ga preživijo z družino in prijatelji. Večina družin se odpravi v hotele, kjer imajo družinska kosila.

Ker ni bilo debat, smo lahko malce dlje spali, po kosilu pa so nas gostitelji odpeljali v puščavo, najprej z avtobusi, del poti pa z džipi. Vozniki so kar tekmovali, kdo bo hitrejši po sipinah. Zares nenavaden občutek. Tekmovanje z džipi po peščenih sipinah je priljubljena oblika preživljanja prostega časa, še zlasti med mladimi. O onesnaževanju okolja ne razmišljajo preveč, nafta pa je smešno poceni, le 15 centov za liter. V puščavi nas je pričakal velik prostor, kjer smo lahko jezdili kamele, se dričali po puščavskem pesku, plesali, se preoblekli v njihova tradicionalna oblačila, pokušali njihove jedi, ob koncu pa nas je presenetil veličasten ognjemet. Pravijo, da so bili predvideni stroški prvenstva ocenjeni na 4 milijone dolarjev, kar ni presenetljivo, če upoštevamo bogat program, ki so ga pripravili gostitelji.

V soboto ni bilo debat zaradi spoštovanja izraelske ekipe. Izraelci so gostitelje zaprosili za dodatno varovanje, zato bivajo ločeno od ostalih ekip, varujejo jih varnostniki s puškami.

Naši debaterji so soboto izkoristili za dodatne priprave na nadaljnje štiri debate. Bojana Skrt, vodja slovenske delegacije, je organizirala tri pripravljalne debate. Vodje ekip namreč želijo čim več pripravljalnih debat, kjer debaterji pilijo svoje argumente.

Za sodnike so gostitelji pripravili organizirane oglede najpomembnejših znamenitosti glavnega mesta. V Katarju živi 1.7 milijona ljudi, od tega kar milijon v Dohi. Katarcev je le 200.000, preostali so priseljenci iz 50 držav, večinoma azijskih, ki opravljajo slabo plačana dela. Gradbinci, hotelsko osebje, trgovci, taksisti, varuške, vrtnarji, smetarji so vsi priseljenci.

Ogledali smo si šejkove konjušnice, kjer vzrejajo čistokrvne konje; vsak je menda vreden več kot milijon dolarjev. Vsak četrtek prirejajo konjske dirke, ki so zelo priljubljene med domačini. Za drobiž lahko konje tudi jezdite, ne morete pa staviti nanje, saj so stave v muslimanskih državah prepovedane.

Z ladjo smo se popeljali ob obali in se čudili, kako v Dohi veliko gradijo – stolpnice, stanovanjska naselja, nakupovalna središča, športne objekte, ceste in mošeje. Popoldne smo si ogledali dirke s kamelami. Včasih so kamele jezdili otroci, a ker se jih je veliko poškodovalo ali celo smrtno ponesrečilo, sedaj na dirkah na kamelah sedijo daljinsko vodeni roboti.

Nazadnje smo si ogledali še muzej starega orožja, oblačil iz 18. in 19. stoletja in zasebno zbirko starih avtomobilov, mnogih še izpred 2. svetovne vojne, ki je bila najbolj zanimiva.

Poroča: Mateja Glušič Lenarčič, prof.

Pojdi na vsebino