AQ galerija GCC, 7.-17. 10. 2022
Aljoša Videtič
fotografska razstava
Zgodi se, da odraščajočemu mladeniču že v osnovni šoli, ne da bi takrat sam to vedel, pot prekriža učitelj, ki mu na nek način zakoliči poklicno življenjsko pot. Aljoši se je to zgodilo pred več kot tremi desetletji, ko je fotografski krožek na šoli vodil učitelj Stane Jeršič. Ko sta se v krožku spoznala, nista niti slutila, da bosta oba nekoč postala svetovno priznana fotografa.
Velenjski Fotoklub ZRNO, ki je bil v osemdesetih letih eden najboljših tovrstnih klubov v Sloveniji in prepoznaven tudi v takratni Jugoslaviji, je bil sijajno »zatočišče« tudi za bolj nadarjene osnovnošolske fotografe, ki so osnovno fotografsko znanje sicer pridobivali v šoli, kalili pa so se v fotoklubu. To je bil še globok čas črno-bele fotografije, kjer si imel film, bolj kot ne enostaven fotoaparat in temnico, kjer si ustvarjal ure in ure. Končni izdelek je bil odvisen predvsem od tvojega fotografskega talenta, dobrega obvladovanja tehnik fotografiranja in obvladovanja dela v temnici.
Mislim, da se za poklicno pot fotografa ni odločil nihče od učencev. Vsi so se nekako porazgubili med različne poklice, tudi Aljoša. Ko ga je po nekem tavanju in prijateljskih fotografskih uslugah obšlo spoznanje, da je v njem še veliko fotografskega, je ugotovil, da je fotografija Iahko čisto spodoben kruh. A to ni bil več čas dobrega starega fotoaparata in črno-belih fotografij.
Dober fotograf prepozna oziroma ustvari dober motiv in ga z znanjem ujame v fotografski objektiv.
Končno smo pri Videtičevi profesionalni fotografski poti. Ima nesporen fotografski talent, za sabo ima odlično fotografsko šolo in našel je tržno nišo — poročno fotografijo, ki se mu je kot sam pravi zgodila čisto naključno. Morda je komu poročna fotografija manj vredna zvrst fotografije in na prvi pogled je večina amaterskih ali tudi profesionalnih poročnih fotografij kot sladkorna pena, ki se vleče in v ustih sladkobno topi. Pa ne gre toliko zameriti avtorjem fotografij kot naročnikom, ki vidijo začetek skupne življenjske poti kot srce parajočo TV žajfnico.
Aljoša si je postavil zanimivo mejo, pravi namreč, da ga ne zanima klasični poročni kič. Tudi če samo na hitro pogledamo njegove fotografije, vidimo, da dejansko ne gre za sladkorno peno, temveč za izjemno estetsko dokumentarno fotografijo, ki je v črno-beli inačici dostikrat še bolj prepričljiva. Če pa se bomo v fotografije poglobili, se bomo dokončno prepričali, da gre za odličnega fotografa, ki zna v objektiv zajeti prave trenutke življenja. Pa čeprav, kar čisto nič ne dvomim, zna na željo naročnika, sicer s stisnjenimi zobmi, posneti tudi najbolj kičast in osladen poljub novoporočencev pod svetlobo polne lune.
Od mladoporočencev zahteva, da se pred objektivom obnašajo tako kot sicer v normalnem življenju. Pošilja jih na ulice, v družbo z brezdomci, na samotne ceste prostrane Islandije, na postaje podzemne železnice New Yorka … Ima neverjeten občutek za motiv, za neko nenavadnost in napetost v prizoru, za hipno priložnost, ki se pojavi za dober motiv. Pari mu pomagajo zgraditi naključno zgodbo in dostikrat pravzaprav sploh ne izgleda, da gre za poročno fotografijo, da sta glavna igralca vendarle mladoporočenca. In s tem pravzaprav avtor demistificira sam pojem poroke oziroma poročnih slavij, poročnega glamurja, ki se z leti dostikrat spremeni v hladno vojno med zakoncema. Aljošo na svoje poroke že skoraj četrt stoletja vabijo pari z vseh koncev sveta, ker spoštujejo njegovo znanje, talent in pristop. Je mojster posebne zvrsti sodobne fotografije, ki si zasluži mesto v svetovnih muzejih fotografije.
Vlado Vrbič
Odprtje razstave v petek, 7. 10. 2022, ob 19.00
