Utrinki iz Katarja
V petek popoldne smo zapustili letališče Jožeta Pučnika v megli in preko Carigrada, ki je mešanica vzhoda in zahoda, srečno prispeli v glavno mesto Katarja v soboto ob treh zjutraj. Naslednja dva dni sem predvsem raziskovala Doho, medtem ko so se debaterji večinoma pripravljali na tekmovanje. Skupaj smo si ogledali suk, stari del mesta, kjer je zelo veliko pisanih trgovinic s tekstilnimi izdelki, nakitom in začimbami. Sprehodili smo se ob morju. Sprehajalna pot je dolga več kilometrov in ponuja pogled na veliko nebotičnikov nenavadnih oblik.
Vreme je tipično zimsko – prijetnih 20 stopinj, a zelo močno piha. Prejšnji teden je bilo 32 stopinj in so se domačini menda veselili, da je zime že konec. Pri izbiri oblačil moram biti previdna, pokriti moram dekolte, ramena oziroma roke do komolcev in seveda kolena. Objemanje in poljubljanje v javnosti ni dovoljeno. Ljudje so zelo prijazni, pripravljeni pomagati. Vsi govorijo angleško, nekateri bolj slabo, a se je mogoče zlahka sporazumeti.
[nggallery id=77]
Hoteli v mestu stojijo drug poleg drugega, vse je zelo visoko, izjemno veliko je stolpnic. V časopisu sem prebrala, da nameravajo do konca letošnjega leta zgraditi 41 novih hotelov. Katar se bo potegoval za organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu leta 2022, letos pa bo od 12. do 14. marca v Dohi potekalo svetovno atletsko prvenstvo v dvorani.
Njihov vozni park je osupljiv. Praviloma vozijo velikanske ameriške avtomobile, le manj premožni, to je poceni delovna sila, večinoma Azijci, uporabljajo javni prevoz. Kar 80 odstotkov prebivalstva predstavlja tuja delovna sila. Mesto je izjemno čisto, kar me ne preseneča, saj je mogoče povsod najti lične koše za smeti.
V nedeljo sem tri ure preživela v Muzeju islamskih umetnosti, kjer so razstavljeni predmeti iz Turčije, Irana, Egipta, Kitajske, Indije in Iraka, zanimiva pa se mi je zdela tudi gostujoča razstava o gojenju biserov. Izjemno doživetje!
Popoldne sem se odpravila v novejši del mesta, v največji nakupovalni center v državi, štirinadstropno zgradbo, kjer lahko najdeš vse. Če želiš, se lahko celo drsaš. Plačati je možno s katarskimi riali ali s kreditno kartico, kar je preprosteje, kajti če želiš kupiti domačo valuto, potrebuješ kopijo potnega lista in vize, pa še precej zamudno je, saj ljudje, večinoma moški, čakajo v dolgih vrstah v menjalnicah.
Naši debaterji, Ana Stritih z Gimnazije Ledina, Damjan Denkovski in Tim Jaušovec z II. Gimnazije Maribor, Monika Sobočan z Gimnazije Franca Miklošiča v Ljutomeru in seveda Žan Žveplan, četrtošolec Gimnazije Celje – Center, najbolj izkušeni član te ekipe, saj je to že njegovo tretje prvenstvo, se ves čas pridno pripravljajo na debate pod vodstvom Bojane Skrt, direktorice Zavoda za kulturo dialoga iz Ljubljane.
Žreb je določil, da naši debatirajo z Romuni, Američani, Estonci, Slovaki, Nepalci, Ciprčani, Irci in ekipo Hongkonga. Za preboj v osmino finala potrebujejo vsaj šest zmag. Že znane trditve, na katere so se ekipe pripravljale več mesecev, so: Podpiramo vojaško intervencijo v Somaliji, Vsaka država bi morala imeti pravico do jedrskega orožja, Zdravniki bi morali prijaviti znake nasilja v zakonu in Teroristom bi morali soditi na civilnih sodiščih.
Vsak dan bosta dve debati, dopoldne na že znano trditev, popoldne pa na ‘impromptu’ debate, ko debaterji izvedo, kakšna je trditev, šele na prvenstvu in imajo le 60 minut, da se pripravijo, seveda brez pomoči mentorjev ali svetovnega spleta. Za uspeh ekipe je zato zelo pomembno, da spremljajo dnevne dogodke po svetu, veliko berejo in pridobijo čim več informacij.
V ponedeljek smo imeli prvo skupno večerjo. Katarci so se res potrudili. Postregli so izjemno veliko hrane, tudi svoje tradicionalne jedi, nikjer pa nisem opazila hitre hrane. Hrana je precej pekoča, a zelo okusna.
V torek, 9. februarja, se je tekmovanje uradno začelo. Letos je prijavljenih 57 držav z vseh petih kontinentov, 10 držav se prvič udeležuje tega tekmovanja. Lani v Atenah jih je bilo le 39. Nastanjeni smo v odličnem hotelu, ki je središče svetovnega debatnega prvenstva, že 22. po vrsti, a prvič v muslimanski državi. Za debaterje je bil to prost dan, kar pomeni, da so se pripravljali na debate, sodniki pa smo imeli obvezno izobraževanje. Najprej smo skupaj pregledali najpomembnejša pravila, se poskušali pri sojenju čim bolj poenotiti, nato smo si ogledali posnetek debate med ekipama Pakistana in Velike Britanije ter ga ocenili. Na osnovi naših ocen in izkušenj smo sodniki razporejeni v tri skupine. V vsaki debati sodijo trije, zato je pomembno, da skupino sestavljajo bolj in manj izkušeni sodniki različnih narodnosti in spolov. Tako organizatorji skušajo zagotoviti čim večjo objektivnost sojenja.
Dan se je zaključil s slovesnim odprtjem, kjer so predstavili vse sodelujoče države. Debaterji, mentorji in sodniki smo bili oblečeni v tradicionalna oblačila ali večerne obleke, kar je dogodek popestrilo in ga hkrati naredilo zelo svečanega.
