14. literarni natečaj NAJ KRATKA ZGODBA GCC je prinesel 13 kratkih zgodb. Sodelovali so dijaki vseh treh programov in vseh letnikov. To so: Bor Golob (1. a), Rok Pinoza (1. j), Klara Šergon, Daša Goručan (obe 1. i), Nina Šoštarič, Tilen Šalamon (oba 2. a), Petra Žuraj (3. a), Ana Kumperger, Timotej Kristijan Kovač (oba 3. č), Tjaša Polak, Izidor Slapnik (oba 4. b), Nika Turnšek, Ana Mia Bedjanič (obe 4. c).
Mladi pisci so se lotili različnih žanrov, v njihovih zgodbah so prisotni motivi iz antične mitologije, iz čustveno-doživljajskih motivov življenja mladih in fantastični elementi. Še posebej je izstopal glas fantov.
V letošnji beri je opazna slogovna spretnost več avtorjev, po mnenju mentoric natečaja (prof. Ljube Koprivc Bertoncelj in prof. Tanje Tratenšek) pa dogodek, sporočilo in slogovno okretnost najbolje združuje zgodba CESTA, ki je postala naj kratka zgodba GCC 2022 po izboru strokovne komisije. Napisala jo je Ana Kumperger iz 3. č.
Naj kratka zgodba GCC po izboru dijakov pa je postala POBARVANKA ŽIVLJENJA Nine Šoštarič iz 2. a. Zgodba govori o iskanju prijatelja, ki ga včasih iščemo po svetu, ker ne vidimo, da je že z nami. Tako kot pisani baloni oživijo pust zimski vrt, iskreno prijateljstvo omogoča preseganje notranje praznine in žalosti ter pobarva naše življenje z veseljem, smehom in mu da globlji smisel. To pa je dragoceno sporočilo za današnji čas.
Mentorici natečaja sta letos prvič podelili tudi pohvalo, ki jo je prejel Izidor Slapnik iz 4. b za zgodbo VLAK UMAZANIH SLOVANOV, ki odlično združuje dogodek, sporočilo in slogovno spretnost.
Zmagovalni zgodbi bosta objavljeni v naslednji številki revije Podstrešje.
Iskrene čestitke!
Vse zgodbe so objavljene na povezavi: Natecaj-NAJ-KRATKA-ZGODBA-GCC-2022.pdf (sledko.si)
Utemeljitev izbora strokovne komisije (Ana Kumperger: CESTA)
| Ana nam predstavi voznika lokalnega avtobusa kot običajnega človeka z vsemi težavami, dvomi in naveličanostjo zaradi rutinskega poklica, a si močno želi, da bi bil cenjen in spoštovan kot edinstven posameznik, ki varno poskrbi za svoje potnike. Vsak dan vozi po isti cesti, a rutinska vožnja je zanj tudi dragocena, saj mu ponuja možnost domišljijskega potovanja v svojo izpolnjujočo preteklost in vzbuja upanje v možnost razburljivih prihodnjih poti. Do avtobusa ima voznik oseben, čustven odnos. Številne enolične vožnje so utrjevale njegovo ponižnost in skromnost kot pot do osebne rasti. Zdaj se skupaj starata in si želita novih izzivov. |
| Avtorica prepriča s svojo jezikovno spretnostjo, z bogatim besediščem in dramatičnim ritmom, ki ga ustvarja odštevanje sekund pred semaforjem. S ponavljanjem besednih zvez slikovito poustvari krožno vožnjo avtobusa, tekoča pripovedna linija pa se izteče v sporočilo, da nobeno delo ni nevredno. Z njim smo vedno v dinamičnem procesu, pa naj gre za sprejemanje ustvarjalnosti ali odklanjanje rutine. Poklic aktivno zaznamuje vsakega človeka, a je le del tega, kar mi smo. |
Ljuba Koprivc Bertoncelj, prof.
Tanja Tratenšek, prof.
