SODELOVANJE NA FOTOGRAFSKEM NATEČAJU z naslovom »UJET V ČASU«.
Natečaj so razpisali člani projekta V odsevu, ki deluje v okviru Društva študentov medicine Slovenije, ob letošnjem svetovnem dnevu ozaveščanja o samopoškodovanju, ki je bil 1. marca.
S tem natečajem želijo spodbuditi razmišljanje in dialog o samopoškodovanju*, s katerim se srečujejo mnogi mladi bodisi neposredno, bodisi se samopoškodujejo njihovi znanci, prijatelji ali družinski člani. Natečaj je bil razpisan z željo, da bi mladi na kreativen način svojo izkušnjo ali znanje o tej temi delili z družbo in na takšen način prispevati k destigmatizaciji le-tega.
K sodelovanju so povabili mlade med 14. in 26. letom.
Na GCC so pri natečaju sodelovali vsi 1. letniki splošne gimnazije in dijaki 3. letnika umetniške gimnazije, pod mentorstvom Maje Rak.
Vse fotografije so bile objavljene na Instagram profilu V odsevu (in_reflection_) vključno z opisom fotografij. Med prispelimi izdelki je komisija izbrala 6 najboljših fotografij, po 3 iz vsake starostne skupine.
Med nagrajenimi V KATEGORIJI SREDNJEŠOLCEV sta bili dijakinji 3. letnika UG:
- Ana Zavolovšek (1. mesto) in
- Aneja Zajc Klopotan (2. mesto).
Svoji fotografiji sta obrazložili takole:
Ana Zavolovšek
Naslov fotografije: RAZBILA SEM SE. ZA SREČO, MENDA.
Kako opišeš brezizhodnost položaja, kako poveš kako se počutiš, ko si ujet? Kaj se zgodi, ko poveš pa nihče je posluša? Kaj se zgodi, ko bede in obupa, žalosti in smiljenja ne moreš več prenašati. Jeza nastopi, ko ne moremo premagati ovire v našem življenju. S fotografijo sem upodobila zdrobljena okna, polomljene stole, jezen jok, razbite členke in sovraštvo do navidezno brezizhodnega položaja. Na robu obupa, vendar še vedno z lučjo v očeh. Četudi je ta luč ogenj. Ko jezo razčleniš, razrežeš na tisoče delčkov ugotoviš, da ni zares jeza. Ponavadi ugotovimo, da je pravzaprav dobra stara žalost, mogoče žalovanje, neiskrenost do samega sebe. Velik del si opravil, saj si pogledal vase in ugotovil, kaj je narobe, Pospraviti opustošenje in škodo, ki jo je tvoj ogenj jeze pustil za teboj je težje. Najtežje je najti pomoč. V fotografiji je ujet trenutek takoj za vrhuncem jeze, trenutek za slepečim besom, Trenutek za tem je tisti v katerem ugotoviš, kaj je glavni problem in vidiš škodo, ki si jo naredil. Vse kar si poskusil pa je najti pot iz brezizhodnega položaja. Ne odnehaj.
Ana Zavolovšek
Aneja Zajc Klopotan
Naslov fotografije: RAZBITA DUŠA.
”Ljudje čutijo bolečino. In ta skrči njihove duše.” – Fredrik Backman
Ob besedni zvezi ”razbita duša”, najbrž marsikdo pomisli na Mrlakensteina, književnega junaka, ki je svojo dušo namerno razcepil na sedem delov. Seveda pa tukaj ne gre za to. Kaj torej sploh pomeni imeti ranjeno, razbito dušo? To pomeni, da je bilo samo bistvo našega bitja razbito. To je, ko travmatična izkušnja prevlada nad našo sposobnostjo, da ostanemo čustveno, energijsko nedotaknjeni in telesno ter duhovno usklajeni. Je, ko se naša duša, samo središče našega bitja, razcepi ali eksplodira v poskusu, da pobegnemo bolečini. Ni nenavadno, da se en ali več delčkov ujame v vrtinec čustev in se izgubi. Ni nenavadno, da tistih delčkov ne dobiš nazaj. Ni nenavadno, da si se poskusil opomoči in vstati, a si bil potisnjen nazaj. Ni nujno, da si v tistem trenutku bil pripravljen obupati, ampak bolj, da nisi imel več energije, da bi se boril za srečo. Torej si se zatekel k nečemu, kar ti je za vsaj delček sekunde popeljalo misli stran, drugam od tvoje ranjene duše, pa čeprav si se s tem le ranil na drugačen način. Moja fotografija predstavlja ravno to. Dušo.
Aneja Zajc Klopotan
* Samopoškodovanje je namerno škodovanje lastnemu telesu, ki ljudem, ki to počnejo, predstavlja mehanizem, s katerim se spopadajo z negativnimi čustvi in lajšajo svojo čustveno stisko. To jim nudi trenutno olajšanje, ki pa mu v večini primerov sledi občutek sramu in še dodatno poglabljanje čustvene stiske, ki lahko ponovno vodi do samopoškodovalnega vedenja. Oseba se tako znajde v začaranem krogu, počuti se “ujeto v času”, kajti situacija, v kateri se je znašla, je zanjo videti neizbežna.
