Velikokrat se vprašamo, kaj imamo skupnega. Kaj povezuje prav slehernega izmed nas? Najmočnejšo vez predstavlja jezik, v katerem lahko rečem: midva. Povezuje nas zelena krajina v nedrju Evrope. Povezujejo nas kurenti, suha roba, Kekec, Avseniki, nogometna reprezentanca, Trubar, Prešeren, Žižek in še nešteto drugih stvari.
Naš narod je skozi čas vztrajno stopal proti samostojni državi, vendar o dogodkih osamosvojitve mladi ne vemo skoraj nič. Ne prepoznamo se več v Kranjskem Janezu. Zakaj? Mladi velikokrat vidimo le slabe plati, saj mediji v iskanju senzacij velikokrat škodijo narodni zavesti. Domoljubje se morda zdi preživeto, ker ga nekateri spremljajo z odporom, vendar moramo vedeti, da ga moderna popkultura nikakor ne spodbuja. Šolski sistem pa površno pozablja poudarjati stvari, na katere smo lahko ponosni: na vse izumitelje, znanstvenike in filozofe. V procesu izobraževanja bi morali poudariti dosežke našega naroda in vsem nam mladim pokazati, da naša majhnost nikakor ni merilo za kvaliteto.
Zgodbe knjig in staršev nam pripovedujejo tudi o slabih plateh naše preteklosti. Čeprav vemo, da vse ni popolno in da smo kot narod večkrat naredili napake, nas mora krepiti dejstvo, ki ga nihče ne more izpodbiti: Še vedno smo tu! Zato, ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje. Smo Slovenci.