IN MEMORIAM

IN MEMORIAM / RATIMIR PUŠELJA (1941 – 2015)
Ratimir Pušelja, Mrtve reke, 1984, akril na platnu (stalna zbirka Centra sodobnih umetnosti Celje)
V starosti 74 let je umrl umetnik Ratimir Pušelja, eden najvidnejših celjskih umetnikov, ki je s svojim bogatim opusom pomembno zaznamoval celjski in slovenski umetnostni prostor.

Ratimir Pušelja se je rodil 13. oktobra 1941 v Pošćenju pri Šavniku v Črni gori, kjer je preživel otroštvo. Šolo za oblikovanje je končal v Sarajevu in študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1986 diplomiral pri prof. Mariju Preglju. Po končanem magisteriju pri prof. Zoranu Didku se je leta 1972 preselil v Celje in štirideset let deloval na pedagoškem področju. Generacijam dijakom je podajal svoje likovno znanje in spodbujal njihovo ustvarjalnost in razmišljanje o človeku in družbi. Najprej je devetnajst let poučeval na nekdanji trgovski, danes poslovno komercialni šoli in nato enaindvajset let na pedagoški, danes Gimnaziji Celje – Center. Svojo umetniško pot je začel leta 1970 s sodelovanjem na razstavi Ekspresivni figuraliki v ljubljanski Moderni galeriji. Za slike iz tega obdobja je značilna pop artistična estetika in motivna usmeritev na žensko telo. Od leta 1977 je bil stalni član Grupe Junij, ki je združevala umetnike iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, iz Evrope in drugih celin. Njegova prva pomembna serija Zazidani horizonti, v kateri je tematiziral konfliktna in vojna stanja, je bila prvič razstavljena v Likovnem salonu Celje leta 1974. Z njo se je usmeril v razmišljanje o aktualnih razmerah, ki je bistveno zaznamovalo njegov celotni slikarski opus, v izrekanje o človeku in njegovem položaju v svetu, stanju in naravi sodobne družbe, eksistencialni in duhovni krizi sodobnega subjekta. Plodno ustvarjanje, ki je sledilo, je združeval v več let trajajočih ciklusih. Nastanejo nepozabni Dokumenti, opomin resničnosti, ki nas obdaja. Metamorfoze, v katerih se osvobodi koncentriranega in natančnega slikanja v maniri hiper realizma in se prepusti sproščenim potegom in vnašanju mitologije, arhetipskih oblik in nezavednega. Sfera čakajočih, navdihnjena s Samuelom Beckettom in številnimi sodobnimi misleci, ki govori o tistem, »ki se ne more prepoznati in ki ne more prenesti, da se ne prepozna«. V serije so vtisnjeni njegova nenehna prebiranja, razbiranja in premišljevanja kulture, zgodovine, filozofije, psihoanalize in družbenega dogajanja. Ob razstavi in seriji Ab ovo v Savinovem salonu v Žalcu leta 2012 je v intervjuju takole strnil razmišljanje, ki ga je vodilo skozi glavnino in še posebej zadnja leta njegovega življenja: »Razstava Ab ovo oziroma stvarjenje je nadaljevanje del, ki se navezujejo na moj prejšnji ciklus Metamorfoze. Naslanja se na vprašanja obstoja človeštva in njegovega bivanja, na drame, ki jih človek doživlja, in na vprašanja, ki si jih umetnik zastavlja, kaj pravzaprav je pomen človeka dandanes. Kaj je čas, kaj je razkroj časa in kaj je smisel umetnosti. Človek vse od začetka 20. stoletja poskuša spoznati samega sebe, a mu to nikakor ne uspe, kljub temu pa ne odneha in se še naprej trudi.« Ob sliki Sizif iz cikla Ab ovo, ki je avtoportret in simbolna podoba, je poudaril: »Vse lahko pričakuješ le od samega sebe. Vse prihaja iz tebe, vse si le ti sam.«

Ratimir Pušelja je leta 1971 prejel priznanje na razstavi jugoslovanskega portreta v Tuzli, leta 1978 nagrado na 8. Jesenji salon v Banja Luki in leta 1982 Prešernovo nagrado občine Celje. Imel je številne samostojne razstave, med drugimi pregledno razstavo leta 1997 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Z Grupo Junij, Društvom slovenskih likovnih umetnikov in Društvom likovnih umetnikov Celje je sodeloval na mnogih pomembnih razstavah doma in na tujem. Center sodobnih umetnosti Celje hrani v svoji stalni zbirki sliko Obglavljeni horizont iz leta 1973, tri slike iz serije Dokumenti, Mrtve reke iz leta 1984 in sliko Pozejdon iz leta 1988.